Dolgo življenje ni zgolj vprašanje sreče ali izjemne genetike. Nova prelomna študija s priznanega švedskega inštituta Karolinska razkriva, da imajo posamezniki, ki dosežejo simbolični mejnik stotih let, presenetljivo podoben zdravstveni profil, ki na nek način na glavo postavlja splošno sprejete predstave o staranju. Ne gre za to, da dolgoživi ljudje ne zbolevajo, pač pa za izjemno odpornost organizma, ki se kaže že desetletja pred dopolnjenim stotim rojstnim dnem.
Staranje ostaja, lahko rečemo, ena največjih ugank biologije. Čeprav se je pričakovana življenjska doba v zadnjem stoletju podaljšala, so zadnja leta življenja za mnoge še vedno zaznamovana s krhkostjo in kroničnimi boleznimi. Vendar pa peščica izbrancev, stoletnikov, dokazuje, da je mogoča tudi drugačna pot.
Poglobljena analiza
Znanstveniki so z analizo zdravstvenih podatkov več kot 274.000 Švedov, rojenih med letoma 1920 in 1922, ugotovili, da tisti, ki so dočakali starost 100 let ali več, kažejo bistveno počasnejše kopičenje bolezni v primerjavi z vrstniki, ki so umrli prej.
Rezultati, objavljeni avgusta 2025 v ugledni reviji eClinicalMedicine, so presenetljivi. Pri 85 letih so imeli bodoči stoletniki v povprečju eno bolezen (statistično zapisano: 1,2 bolezni), medtem ko so imeli tisti, ki so umrli pri 90 letih, v tej isti starosti že dve ali tri bolezni (2,4). Ta podatek kaže na edinstven vzorec staranja, pri katerem telo ohranja sposobnost prilagajanja in delovanja.
Še bolj zanimivo je dejstvo, da se zdravstveno stanje stoletnikov v zadnjem desetletju življenja pogosto stabilizira. Medtem ko se pri večini starejših bolezni do smrti kopičijo, se zdi, da njihov organizem doseže nekakšno ravnovesje in se uspešneje upira novim zdravstvenim težavam. Ta izjemna fiziološka odpornost je ključna lastnost, ki jo pri mlajših starostnikih redko opazimo.
Duševno zdravje
Analiza je pokazala, da bolezni srca in ožilja ostajajo najpogostejše v vseh starostnih skupinah. Vendar pa je njihova vloga v zdravstvenem profilu stoletnikov bistveno manjša. Pri 70 letih so te bolezni predstavljale četrtino vseh njihovih diagnoz, medtem ko je bil ta delež pri tistih, ki so umrli pri 75 letih, več kot polovičen.
Zdi pa se, da ključna prednost stoletnikov ni samo v bolj zdravem ožilju, temveč tudi v duševnem zdravju. Nevropsihiatrične motnje, kot sta depresija in demenca, so pri njih bistveno redkejše. Prav odsotnost teh stanj bi lahko igrala odločilno vlogo pri ohranjanju kakovosti življenja.
»Naše ugotovitve kažejo, da dolgoživost ni posledica odsotnosti bolezni, temveč odraža edinstven vzorec staranja, pri katerem telo ohranja svojo funkcionalnost,« je pojasnila vodilna avtorica študije, dr. Karin Modig.
Ta švedska študija pa ni edina. Ugotovitve pravzaprav le dopolnjujejo raziskave z drugih področij, ki poudarjajo neločljivo povezavo med telesom in duhom. Ena izmed takšnih je študija Univerze v Bostonu, objavljena v reviji PNAS, ki je odkrila nepričakovan, vendar močan dejavnik dolgoživosti — optimizem.
Optimizem kot ščit
Po njihovih podatkih imajo najbolj optimistični posamezniki v povprečju od 11 do 15 odstotkov večjo možnost, da dosežejo visoko starost. Ta povezava ostaja trdna tudi po upoštevanju dejavnikov, kot so izobrazba, socialni status ali življenjske navade. Zdi se, da optimizem ne zagotavlja zdravja neposredno, temveč deluje kot ščit pred škodljivimi učinki stresa, spodbuja bolj zdrave življenjske odločitve in pozitivno vpliva na biološke funkcije.
Občutek, da imaš v življenju cilj in sposobnost pozitivnega soočanja z ovirami, je bržkone za dolgo življenje enako pomemben kot geni.
Razlike med zdravjem stoletnikov in njihovih vrstnikov se začnejo kazati okoli 70. leta, kar pomeni, da se okno priložnosti za ohranjanje zdravja odpira veliko pred pozno starostjo.
