Ob svetovnem dnevu vida se postavlja ključno vprašanje: ali v današnji, digitalizirani dobi resnično naredimo vse, kar je v naši moči, da bi ohranili svoj vid zdrav? Vsakodnevni opravki, razvade in predvsem nenehna uporaba pametnih telefonov, tabličnih računalnikov in podobnih naprav nas oddaljujejo od zavedanja, kako prav ti s svojim sevanjem najbolj škodujejo našemu vidu. Ta nenehna izpostavljenost je skupaj z načinom življenja in dela, ki ga narekuje sodobni čas, med najpogostejšimi dejavniki, zaradi katerih se vse več ljudi prej ali slej sreča z resnimi težavami z vidom, so v poslanici opozorili v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije.
V sodobnem svetu, kjer povprečen človek preživi od šest do devet ur na dan pred zasloni, so težave z očmi vse pogostejše. Dolgotrajna uporaba računalnikov, pametnih telefonov in tablic povzroča stanje, znano kot sindrom računalniškega vida ali digitalna obremenitev oči. To stanje zajema sklop težav z vidom in očmi, ki se pojavijo zaradi dolgotrajne izpostavljenosti digitalnim zaslonom. Čeprav ni dokazano, da uporaba računalnika povzroča trajne poškodbe oči, pa zagotovo vodi v naprezanje in občutek neugodja.
Simptomi digitalne obremenitve
Branje besedila na digitalnem zaslonu je za oči napornejše kot branje tiskane vsebine. Črke na zaslonu pogosto niso tako ostro definirane, kontrast med črkami in ozadjem je lahko zmanjšan, bleščanje in odsevi pa dodatno otežujejo gledanje. K težavam prispevajo tudi drugi dejavniki. Eden od teh je, da med takšnim branjem manj mežikamo. Med gledanjem v zaslon ljudje mežikamo bistveno manjkrat – namesto običajnih 15-krat na minuto le približno 5-krat do 7-krat. To povzroči izhlapevanje solz in vodi v suhe, razdražene ter pordele oči.
Drugi problem je modra svetloba. Zasloni oddajajo visokoenergijsko modro svetlobo, ki lahko povzroči utrujenost oči. Dolgotrajna izpostavljenost tej svetlobi lahko prispeva k stresu mrežnice, poškoduje mrežnico (fototoksičnost) in je povezana z nastankom sive mrene ter degeneracijo makule. Poleg tega izpostavljenost modri svetlobi, še posebej zvečer, moti proizvodnjo melatonina, hormona za spanje, kar lahko vpliva na cirkadiani ritem in kakovost spanca.
Pomembna je tudi drža in razdalja, ko smo pred računalnikom. Nepravilna drža in neprimerna razdalja od zaslona dodatno obremenjujeta oči in lahko povzročita bolečine v vratu, ramenih in hrbtu.
Raziskave kažejo, da se s simptomi digitalne obremenitve sooča od 50 do 90 odstotkov ljudi, ki delajo z računalnikom. Ti simptomi vključujejo: utrujene, pekoče, srbeče ali boleče oči, suhe ali solzne oči. Pojavijo se lahko zamegljen ali dvojni vid, glavoboli, povečana občutljivost za svetlobo (fotofobija) in težave s koncentracijo.
Čeprav so ti simptomi večinoma prehodni in izginejo s počitkom, lahko dolgoročno vplivajo na produktivnost in splošno počutje. Zato je pomembno, da med delom z elektronskimi napravami redno skrbimo za svoje oči.
Samoumevno čutilo
Kako pomembno čutilo je vid, se večina ljudi zave šele takrat, ko ta začne pešati ali ko gre kaj narobe. V resnici pa je to čutilo, ki ga polnovidni med vsemi čutili najpogosteje uporabljajo, se nanj največkrat oprejo in mu tudi najbolj zaupajo. Strah pred izgubo vida je globoko zakoreninjen v naši družbi; nekatere mednarodne ankete in raziskave ga uvrščajo med najpogostejše in največje strahove med ljudmi, je povedal član zveze Sebastjan Kamenik.
Tisti, ki so vid izgubili, pogosto rečejo, kaj vse bi dali, da bi ga lahko ohranili. Huda ali popolna izguba vida človeku namreč življenje postavi na glavo. Treba je ogromno truda, premagovanja, spodbud in miselnih preskokov, da se posameznik s tem sprijazni do te mere, da lahko z izgubo živi, dela in ustvarja. A kot pravijo, se s tem do konca ne sprijazni nikoli.
Ob tem dnevu je prav, da razmišljamo tudi o tistih, ki niso popolnoma slepi, a imajo zaradi večje izgube vida številne specifične težave, ki se jih drugi pogosto sploh ne zavedamo ali pa nanje redko pomislimo. Veliko slabovidnih oseb očal sploh ne nosi, saj jim pri njihovem preostanku vida ne pomagajo, nekaterim bi celo škodila.
Ker se tak človek v svojem okolju pogosto giblje samostojno, ga drugi ne zaznajo kot slabovidnega. To jih vodi v neljube situacije v trgovinah, na uradih in drugod, ko poskušajo uslužbencem pojasniti, da nečesa ne vidijo, in prosijo za pomoč. Najpogostejše vprašanje, s katerim se soočijo, je polno nerazumevanja: »Zakaj pa nimate očal?« Takšne situacije so lahko za posameznika izjemno neprijetne in poudarjajo pomen ozaveščanja širše javnosti.
V takih trenutkih in ob tovrstnih vprašanjih je prav, da se iskreno zamislimo, morda tudi kaj preberemo na to temo, predvsem pa, da bolje pazimo na svoj vid, ne glede na to, v kakšnem stanju je. Vprašati se moramo, ali res naredimo vse, da bi ohranili svoj vid zdrav. Ali tisti, ki se že spopadajo z izgubo vida, storijo vse, da bi ga ohranili vsaj na obstoječi ravni? Negujmo in dobro poskrbimo za vid, kajti ko enkrat začne pešati, je lahko že prepozno.
