Preliminarni rezultati raziskave nakazujejo, da lahko odmerek oralne farmacevtske formulacije LSD znatno zmanjša simptome generalizirane anksiozne motnje (GAD) in ponuja morebitno alternativo vsakodnevnim zdravilom.
Udeleženci so prejeli en odmerek MM120 v različnih jakostih ali placebo, simptome pa so spremljali 12 tednov s standardno lestvico anksioznosti.
Največje izboljšave so se pokazale pri odmerkih 100 in 200 mikrogramov, kjer je bila razlika med pacienti, ki so prejeli zdravilo ali placebo, največja, učinki pa so trajali do tri mesece po samo enem tretmaju. Strokovnjaki vseeno opozarjajo, da so to zgodnji rezultati in da mnogi načini zdravljenja, ki so obetavni v preliminarnih poskusih, niso vedno uspešni v poznejših študijah.
Dr. Maurizio Fava, predstojnik oddelka za psihiatrijo v bolnišnici Mass General Brigham in eden od avtorjev raziskave, je MM120 primerjal z obstoječimi zdravili. »Vsa zdravila, ki jih imamo trenutno za generalizirano anksioznost, zahtevajo vsakodnevno jemanje, kar pomeni vsakodnevne stranske učinke,« je povedal Fava za ABC News. »Tu pa vidimo eno samo uporabo z neželenimi učinki, ki so večinoma omejeni na dan jemanja, čemur sledijo koristi, ki trajajo več tednov.«
Fava je poudaril, da je bila študija zasnovana tako, da je bilo težje dokazati korist, ker so udeleženci vedeli, da obstaja velika verjetnost, da bodo dobili LSD, kar je verjetno povečalo učinek placeba. »Kljub velikemu odzivu na placebo je bila pri višjih odmerkih LSD še vedno jasna, močna razlika,« je dejal.
V nasprotju z večino psihedeličnih študij ta poskus namerno ni vključeval terapije poleg zdravila. Pri višjih odmerkih je večina ljudi doživela kratkotrajne halucinacije ali vizualne popačitve, skupaj z nekaj slabostmi in glavoboli. Resni stranski učinki so bili redki.
Kljub temu dolgotrajno delovanje LSD – pogosto osem do dvanajst ur – predstavlja izzive za klinično uporabo. »Zaradi varnosti menim, da bi se morala zdravila s psihedeličnimi lastnostmi dajati v zdravstveni kliniki, ne doma,« je opozoril Fava.
Potem ko je LSD dolgo veljal zgolj za halucinogeno drogo, je v zadnjih letih pogosteje predmet resnih raziskav. A to je v marsičem nadaljevanje začetkov LSD.
V preteklosti LSD še predmet zanimanja psihiatrov
LSD je namreč leta 1938 izumil švicarski kemik Albert Hofmann, ki je poskušal razviti analpetik oziroma stimulans. Kmalu po odkritju je LSD postal predmet intenzivnega zanimanja v psihiatriji. V petdesetih letih je švicarsko farmacevtsko podjetje Sandoz za potrebe raziskav izdelovalo LSD pod imenom delysid. Preizkušali so ga kot zdravilo za praktično vse mogoče psihiatrične motnje oziroma tisto, kar se je takrat uvrščalo med psihiatrične motnje. Tako so ga nekateri zdravniki na primer poskušali uporabiti celo kot zdravilo proti homoseksualnosti, najbolj kontroverzno pa je bilo poskusno zdravljenje avtizma pri otrocih.
Večina teh študij je bila precej slabe kakovosti, saj je velikokrat sodelovalo premalo pacientov. Do sredine sedemdesetih je tako prevladalo mnenje, da učinki LSD pri psihičnih motnjah niso boljši od placeba. Istočasno pa je LSD postal znan predvsem kot droga, pri čemer so ga konzumirali v precej večjih količinah, kot so priporočeni odmerki v medicinski uporabi.
