So teme, o katerih v vsakdanjem življenju težko spregovorimo. Teme, ki jih obdaja tišina, rojena iz bolečine, strahu in stigme. Samomor je nedvomno ena izmed njih. Zato je 10. september, svetovni dan preprečevanja samomora, tako izjemno pomemben. To je dan, ko svet zavestno prebije ta molk. Je trenutek, ko se ustavimo v tihem spominu na vsa življenja, ki so se končala prezgodaj, in hkrati dan, ko se zavežemo, da bomo okrepili živeče – tiste, ki se borijo v tišini, in tiste, ki so ostali z bremenom izgube.
Ta dan ni namenjen le žalovanju, temveč tudi in predvsem širjenju zavedanja, da lahko s skupnimi močmi, sočutjem ter odločnimi dejanji ustvarimo upanje in preprečimo prihodnje tragedije. Globalni slogan »Dejanja ustvarjajo upanje« ni le fraza, ampak tudi temeljno sporočilo: upanje ni pasivno čakanje, temveč aktiven proces, ki ga gradimo z vsakim dejanjem empatije. Je pripravljenost prisluhniti brez obsojanja, ko nekdo zbere pogum in spregovori o svoji stiski. Je odločitev, da vprašamo »Kako si v resnici?« in ostanemo ob človeku, tudi ko je odgovor težak. Samomor ni neizogiben; je posledica globoke duševne bolečine, ki jo je mogoče in nujno treba nasloviti.
Da bi v celoti razumeli, zakaj so ta dejanja tako ključna, se moramo soočiti z resničnostjo, ki jo odstirajo številke. Te niso zgolj suhoparna statistika; so opomin na zgodbe, družine in skupnosti, ki jih je prizadela neizmerna izguba.
Ne dovolimo, da bi te številke ostale le statistika. So klic k akciji. Bodimo pozorni na znake stiske pri bližnjih, spodbujajmo iskanje strokovne pomoči in gradimo družbo, kjer je skrb za duševno zdravje enako pomembna kot skrb za telesno zdravje.
