Če bi živela v Sloveniji, bi bila Angležinja Lizzy zelo nesrečna ob lanskem umiku določila v predlogu novega energetskega zakona, ki bi pri novogradnjah prepovedal vgradnjo peči na lesno biomaso kot primarnega vira ogrevanja. Opozicija je ob takratnem burnem odzivu dela javnosti vladi očitala, da z zakonskim predlogom ljudem jemlje možnost svobodne izbire in vodi v »pospešeno prisilno solarizacijo«. Lizzy se z razprtijami pri nas seveda nima časa ukvarjati, saj ima dovolj skrbi že s tem, kako s svojo hudo astmo in občutljivostjo za dim v zraku preživeti v daljni Veliki Britaniji.
Kadar koli med ne prav pogostimi sprehodi v naravi zazna dim, ve, kaj sledi. Tesnoba v prsih, težave z dihanjem, klic na telefonsko številko nujne medicinske pomoči in verjetno tudi pot na oddelek za oživljanje. »V zadnjih štirih letih so me več kot dvajsetkrat prepeljali z reševalnim vozilom in štirikrat sem se znašla na oddelku za intenzivno nego. Ta izkušnja ni zame torej nič novega, kljub temu pa sem še vedno presenečena, kako hitro me lahko kot strela z jasnega doleti astmatični napad. Žalosti me, ker bi se bilo temu mogoče izogniti že s spremembo le ene stvari,« pravi Lizzy. »Ko je društvo astmatičnih in pljučnih bolnikov Velike Britanije vlado pozvalo h kampanji za večjo ozaveščenost o posledicah onesnaževanja zraka s kurjenjem lesa, sem vedela, da se moram oglasiti. Če bi ljudje bili bolje obveščeni o tem, kako zmanjšati lastni prispevek k onesnaženosti zraka, takim kot jaz ne bi bilo treba tako trpeti,« poudarja Lizzy, ki so ji astmo odkrili že pri enajstih letih, a tedaj še ni bilo tako hudo.
Še oken ne sme odpreti
»Takrat sem imela le blage težave, ki sem jih reševala z inhalatorjem, sicer pa sem se lahko ukvarjala s športom in imela aktivno življenje. Veliko sem tekla, jahala in veslala. Dim zaradi kurjenja lesa me takrat sploh ni tako motil. A odkar sem leta 2020 zbolela za covidom-19, ki se je potem še močno zavlekel, je moja astma postala veliko hujša in skoraj čez noč se je vse spremenilo. Moji simptomi se odtlej pokažejo veliko hitreje in prej mi začne primanjkovati sape. Zdaj je že kratek sprehod zame veliko tveganje, saj so astmatični napadi vse pogostejši. Zato sem morala pustiti delo medicinske sestre v porodnišnici, saj se moram izogibati ljudem z virusi in dihalnimi okužbami, škodi mi tudi cigaretni dim na oblačilih. Ker je napad lahko tako nenaden, imam doma ves čas pripravljeno torbo z vsem, kar potrebujem za prvo pomoč in pot v bolnišnico,« svoje žalostno življenje opisuje Lizzy, ki vse redkeje zapušča svojo hišo. A čisto brez tega seveda ne zdrži.
»Kljub temu je že sto metrov dolg sprehod zelo pomemben za boljše fizično in psihično počutje. Večinoma se res boljše počutim, razen kadar naletim na dim. Nazadnje se mi je to zgodilo na sprehodu ob reki, ker so nekje uporabljali štedilnik na drva. Astmatični napad je bil tako hud, da sem v bolnišnici preživela dva tedna. A težave imam lahko tudi, če sploh ne grem ven. Pogosto sploh ne smem odpreti oken, da se ne prikrade kak dim iz okolice. Doma imam tekalno stezo za nekaj vaje, a prav hrepenim po sprehodu na svežem zraku. Bojim se, da bo to vse teže, saj se mi zdi, da v okolici opažam vse več dimnikov, iz katerih se kadi,« ugotavlja Lizzy.
Tudi nedavna raziskava je potrdila, da se je v zadnjih desetih letih onesnaženost zaradi domačega kurjenja v Veliki Britaniji podvojila, čeprav največji onesnaževalec zraka ostaja promet. »Nikogar nočem siliti, da zaradi mene spremeni življenjski slog, a ne preostane mi drugega, kot da upam, da bo moja zgodba prispevala k večjemu zavedanju, kakšne težave nekaterim povzroča onesnaženje zraka zaradi kurjenja drv,« je svojo željo zaupala javnosti Lizzy.
