Le malokatera rastlina v nas vzbudi tako močan občutek domačnosti, topline in varnosti kot kamilica. Njen nežni, rahlo sadni vonj nas v hipu popelje v otroštvo, k spominom na skodelico toplega čaja, ki nam ga je pripravila mama ali babica ob bolečinah v trebuhu ali pred spanjem. A ta skromna cvetlica, ki s svojimi belo-rumenimi glavicami krasi polja in travnike, je veliko več kot le prijeten spomin. Je eno najstarejših, najbolje raziskanih in najbolj vsestranskih zdravilnih zelišč, katerega moč so častili že v starodavnih civilizacijah.
Priljubljenost kamilice ni niti približno modna muha zadnjih desetletij. Njena uporaba sega vsaj 4000 let v preteklost. V starem Egiptu so jo častili kot sveto rastlino, posvečeno bogu sonca Ra, saj so v njeni cvetni glavici videli podobo sonca. Uporabljali so jo za zbijanje vročine in pri balzamiranju. Tudi grški in rimski zdravniki, kot so Hipokrat, Dioskurid in Plinij starejši, so jo obširno opisovali v svojih delih. Njeno ime, chamomilla, izhaja iz grščine (khamaimēlon), kar pomeni »zemeljsko jabolko«, saj njen vonj spominja na vonj zrelih jabolk.
Samostanski vrtovi
V srednjem veku je bila nepogrešljiv del samostanskih vrtov in ena izmed devetih svetih zelišč v anglosaški kulturi. Cenili so jo tudi kot »talno zelišče«, posuli so jo po tleh v domovih in na slavjih, saj je ob hoji sproščala prijeten vonj, odganjala insekte in prečiščevala zrak. V nordijski mitologiji je bila povezana z Baldrom, bogom svetlobe in čistosti, kar še dodatno poudarja njeno povezavo s soncem in svetlobo. Skozi stoletja se je njen sloves le še krepil in postala je nepogrešljiv del ljudskega zdravilstva po vsej Evropi.
Kamilica (prava kamilica, Matricaria chamomilla) je nezahtevna rastlina, ki raste po vsej Evropi in v zmerno toplem pasu Azije. Najdemo jo na poljih, ob poteh, na zapuščenih tleh – povsod, kjer je dovolj sonca. Prav ta njena dostopnost in širok spekter delovanja sta ključna razloga za njeno tisočletno priljubljenost.
Danes vemo, da učinkovitost kamilice ni le plod ljudskega verovanja. Njene cvetne košarice so prava mala kemična tovarna, ki vsebuje več kot 120 različnih učinkovin. Ključne med njimi so eterična olja (kamazulen in bisabolol). Delujejo izjemno močno protivnetno in imajo pomirjujoč učinek na kožo in sluznice. Flavonoidi (apigenin) so ključna sestavina za pomirjujoči učinek kamilice. V možganih se veže na iste receptorje kot nekatera pomirjevala (denimo benzodiazepini) in tako povzroči občutek sproščenosti ter lažji prehod v spanec. Spazmolitiki (spiroetri) so odgovorni za sproščanje mišičnih krčev, predvsem v prebavilih, kar pojasni njeno tradicionalno uporabo pri trebušnih bolečinah.
Lajšanje težav
Zaradi te kompleksne sestave jo danes uporabljamo za lajšanje številnih težav: nespečnosti, stresa in anksioznosti, menstrualnih bolečin ter za pomirjanje vnetij. Pri prebavnih motnjah, kot so napenjanje in krči, deluje na dveh ravneh: flavonoidi sproščajo gladke mišice črevesja in tako lajšajo krče, medtem ko eterična olja zmanjšujejo vnetne procese v želodčni in črevesni sluznici, kar blagodejno vpliva pri gastritisu. Njena zunanja uporaba je prav tako podprta z znanostjo. Študije so pokazale, da mazila s kamilico pospešujejo celjenje ran in lahko pri blagih oblikah ekcemov delujejo primerljivo z nizkimi odmerki hidrokortizonskih krem, vendar z manj stranskimi učinki.
Čeprav jo poznamo tisočletja, znanost še vedno odkriva nove plati njenega delovanja. Novejše klinične študije so potrdile njen učinek pri lajšanju simptomov generalizirane anksiozne motnje, kjer se je izkazala za varno in učinkovito alternativo. Zelo obetavne so tudi raziskave in vitro (v laboratoriju), ki kažejo, da bi lahko apigenin zaviral rast nekaterih rakavih celic. To ne pomeni, da kamilica zdravi raka, a odpira vrata novim raziskavam. Pojavljajo se tudi študije o njenem morebitnem blagodejnem vplivu na uravnavanje krvnega sladkorja ter zdravje srca in ožilja.
Kljub svoji nežnosti kamilica ni primerna za vse. Glavno tveganje je alergijska reakcija. Pri ljudeh, ki so alergični na rastline iz družine nebinovk (Asteraceae), kamor spadajo denimo ambrozija, marjetice, sončnice in arnika, je večje tveganje za alergijo na kamilico. Čeprav so hude reakcije redke, se lahko pojavijo kožni izpuščaji, srbenje ali otekanje. Nosečnicam in doječim materam se svetujeta zmernost in posvet z zdravnikom, prav tako ljudem, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi.
Najpogostejši postopki priprave
Da bi iz kamilice dobili kar največ, jo je treba pravilno pripraviti. Najpogostejši način je čaj (poparek). Eno do dve čajni žlički posušenih cvetov prelijemo s približno dvema decilitroma vrele (a ne več divje kipeče) vode. Ključno je, da skodelico takoj pokrijemo in pustimo stati od deset do 15 minut. S pokrivanjem preprečimo, da bi dragocena eterična olja izhlapela skupaj s paro. Kamilico lahko uporabimo tudi kot obkladek, in sicer tako, da močan kamilični čaj ohladimo, vanj pomočimo čisto gazo in jo položimo na prizadeto mesto na koži pri denimo opeklini, izpuščaju ali utrujenih očeh.
Iz kamilice lahko pripravimo tudi parno kopel. V posodo z vročo vodo dodamo pest kamiličnih cvetov, se nagnemo nad njo in pokrijemo z brisačo. Parna inhalacija je odlična za čiščenje dihalnih poti in pomirjanje razdražene kože na obrazu. Za sproščujočo in kožo pomirjujočo kopel pripravite močan poparek iz velike pesti kamiličnih cvetov in litra vode. Po 15 minutah ga precedite in dodajte v toplo vodo v kopalni kadi. Takšna kopel je še posebej primerna za dojenčke z občutljivo kožo ali pleničnim izpuščajem. Močan mlačen čaj pa lahko uporabimo tudi za grgranje pri vnetem grlu ali za izpiranje ustne votline pri vnetju dlesni.
Kamilica ostaja brezčasen dokaz, da narava v svojih najpreprostejših oblikah skriva izjemno moč. Je simbol nežne, a vztrajne skrbi, ki jo lahko ponudimo svojemu telesu in duhu.
