Naša pot se je začela v tišini. V prostoru onkraj vsakodnevnega hrupa ste prisluhnili šepetu nezadovoljstva in ga prevedli v jasno opredelitev, česa si želite. V drugem delu smo se soočili z realnostjo. Z neomajno iskrenostjo smo popisali inventar ovir – zemljevid strmih klancev in globokih grap, ki ležijo med vami in vašim ciljem, tako znotraj kot v zunanjem svetu.
Zdaj smo na ključni točki. V eni roki držimo načrt, v drugi zemljevid ovir. To je trenutek, ko se abstraktno hrepenenje sreča s konkretno realnostjo. Mnogi se na tej točki počutijo preobremenjene. Seznam ovir se zdi predolg, cilj pa predaleč. Toda prav tu se začne pravo delo – ne sanjanje, temveč gradnja.
Noben pameten arhitekt ne pričakuje, da bo zgradil hišo sam. Vsak gradbinec uporabi oporni oder.
Ta metafora je ključna. Iskanje pomoči seveda ni znamenje šibkosti, ampak dokaz strateške inteligence. Oporni oder ne zgradi hiše namesto nas, ampak omogoča varen dostop, ponuja oporo in dovoljuje, da se osredotočimo na delo, ki ga lahko opravite samo vi. Je začasna struktura, ki omogoča nastanek nečesa trajnega.
Najpomembnejši del so ljudje
Prvi in najpomembnejši del opornega odra so ljudje. To so tisti, ki nas bodo držali, ko bomo omahovali, in nas spodbujali, ko bomo hoteli odnehati. Ne govorimo zgolj o prijatelju, ki vas treplja po rami, pač pa o nekom, s katerim sklenemo pakt. Njegova vloga ni, da rešuje naše težave, pač pa da drži ogledalo. To je oseba, ki jo lahko pokličete enkrat na teden za petnajst minut in ji poveste, kaj se je zgodilo.
Lahko si izberemo tudi mentorja ali vzornika. Slednji je lahko nekdo, ki ga občudujete od daleč – uspešen podjetnik, umetnik, mislec. Njegova biografija, intervjuji z njim in njegova dela so lahko vir navdiha in znanja. Mentor pa je nekdo, s katerim lahko spijete kavo. To je oseba, ki je že prehodila pot, na katero se odpravljate.
Eden najpogostejših občutkov pri velikih življenjskih spremembah je osamljenost. Zdi se, da nihče ne razume vaše poti. Rešitev je v iskanju »plemena«. Če je vaša potreba ustvarjalno izražanje, se pridružite pisateljski delavnici ali slikarskemu tečaju. Če hrepenite po pustolovščinah, se včlanite v planinsko društvo. Če menjujete kariero, se povežite s strokovnimi združenji na novem področju. V teh skupnostih ne boste našli samo znanja, ampak tudi potrditev, da niste sami.
Nekaterih delov hiše ne moremo zgraditi sami. Potrebujemo vodovodarja, električarja ali statika. Enako velja za gradnjo življenja. Sposobnost prepoznati, kdaj potrebujemo strokovnjaka, je znamenje zrelosti.
Prvi majhen korak
Torej, vaš oporni oder je postavljen. Imate podporo prijateljev, nasvete mentorjev in morda pomoč strokovnjakov. Pred vami sta vaša načrt in zemljevid ovir. Kaj zdaj? Odgovor je presenetljivo preprost: skrčite spremembo do točke, ko se ji ni več mogoče upreti. Protistrup za občutek preobremenjenosti je osredotočanje na prvi najmanjši možni korak.
Vprašajte se:
– Kaj natančno želim doseči?
– Kako bom vedel/-a, da mi je uspelo?
– Je to realistično glede na moje vire?
– Ali ta cilj resnično služi mojim potrebam?
– Do kdaj bom to naredil/-a?
Prišli smo do konca naše tokratne poti. Vrnimo se na začetek, k tistemu tihemu občutku, da je življenje dobro. Razlika med takrat in zdaj je v tem, da imate v rokah moč. Ne živite več na avtopilotu in ste postali gradbinec in arhitekt svojega življenja.
Razumeti pa morate, da cilj ni doseči neko končno, statično stanje popolne sreče. Izpolnitev se v resnici ne skriva na cilju, ampak v procesu gradnje. V pogumu, da se vprašate, česa si želite. V iskrenosti, da priznate, kaj vas ovira. In v odločnosti, da zberete pomoč in naredite tisti prvi majhen korak. In nato naslednjega in še naslednjega …
