Prepoznavanje, da se mladi spoprijemajo z vse hujšo tesnobo, je prvi korak k temu, da jim v stiski, v kateri so se znašli, lahko pomagamo. Toda ko se s to stisko srečamo doma, za zaprtimi vrati lastnega doma, se številni starši znajdejo pred zidom. Strah, da bi z napačnimi besedami položaj samo še poslabšali, pogosto vodi v tišino. Vendar je prav odprt in sočuten pogovor ključno orodje, ki lahko najstniku pomaga prebroditi najtežje trenutke. Kako začeti, ne da bi ga odvrnili?
Temelj duševne odpornosti mladih so trdni odnosi, zgrajeni na razumevanju in empatiji. Zdaj je čas, da te temelje prenesemo v prakso. Ko opazite, da je vaš najstnik potrt, odmaknjen ali razdražljiv, je vaš odziv ključen. Ne gre za iskanje čarobne rešitve, temveč za odpiranje vrat za komunikacijo in ključno sporočilo: tukaj sem zate.
Pravo okolje
Preden sploh izrečete prvo besedo, je pomembno ustvariti pravo okolje. Pozabite na formalne, vnaprej napovedane pogovore v slogu sestanka za kuhinjsko mizo. Takšen pristop deluje kot zaslišanje in najstnika skoraj zagotovo postavi v obrambno držo.
Strokovnjaki za družinsko dinamiko svetujejo, da priložnost poiščete v neformalnih trenutkih. Vožnja z avtomobilom, sprehod s psom, skupno pospravljanje kuhinje ali celo gledanje filma so idealne priložnosti za pogovor. Pri teh dejavnostih očesni stik ni neposreden, kar zmanjša pritisk in omogoča lažje odpiranje. Ključna je potrpežljivost – počakajte na miren trenutek, ko niste pod časovnim pritiskom.
Največja ovira je, kot smo že nakazali, pogosto prvi stavek. Namesto neposrednih in obtožujočih vprašanj, kot sta »Kaj je narobe s tabo?« ali »Zakaj si nenehno slabe volje?«, uporabite nežen, opazovalni pristop. Vaš cilj ni diagnoza, temveč izkazovanje skrbi.
Denimo: »Opazil/-a sem, da si v zadnjem času videti bolj utrujen/-a. Samo preverjam, kako si.« Ali pa: »Zdi se mi, da te nekaj teži. Če se boš kdaj želel/-a pogovoriti, vedi, da sem tukaj.« Morda: »Danes deluješ precej tiho. Je vse v redu?«
Takšni uvodi so vabilo, ne zahteva. Najstniku ponudijo nadzor nad tem, ali bo vabilo sprejel ali ne. Tudi če se ne odzove takoj, ste mu dali vedeti, da vam ni vseeno in da ste na voljo.
Aktivno poslušanje
Ko najstnik začne govoriti, se vaša najpomembnejša naloga šele začne: poslušanje. Vendar ne gre za pasivno tišino, temveč za aktivno poslušanje, katerega cilj je razumevanje, ne takojšnje reševanje težave.
Potrditev čustva (validacija) spada med ključne tehnike, saj je nekako najmočnejše orodje. Z besedami pokažete, da sprejemate njegova čustva, tudi če se z njegovim pogledom na položaj ne strinjate. Namesto »Ah, saj to ni nič takega.« poskusite s »Sliši se, da je to res težko.« ali »Popolnoma razumem, zakaj te je to tako razjezilo.«
Starševski instinkt nas tudi sili v iskanje rešitev (»Moraš samo …«). Toda ko je nekdo v stiski, najprej potrebuje občutek, da ga nekdo sliši, ne pa seznam navodil. Rešitve pridejo pozneje, če sploh.
Postavljajte odprta vprašanja. Namesto vprašanj, na katera lahko odgovori z da ali ne, postavljajte takšna, ki spodbujajo pripoved.
Sprejmite tišino
In sprejmite tišino. Premori v pogovoru niso nujno neprijetni. Dajo prostor za razmislek. Ne hitite jih zapolniti s svojimi besedami. Včasih najstnik v tišini zbira pogum za naslednji stavek.
Pomembno je razumeti, da en sam pogovor ne bo rešil vseh težav. Cilj ni imeti popolnega, filmskega dialoga, ampak okrepiti vez in zgraditi most zaupanja. Vsak takšen poskus, tudi če je nekoliko neroden, najstniku sporoča, da ni sam in da je njegova stiska pomembna.
Če se stiske nadaljujejo ali poglabljajo, je iskanje strokovne pomoči znamenje moči, ne neuspeha. Vaša vloga je le, da najstnika pri tem podprete.
