V prvem delu te serije smo se podali na pot introspekcije, da bi odkrili, kaj resnično manjka v našem življenju. S tihim razmislekom in vrtanjem v globino ste nemara nejasno hrepenenje preoblikovali v jasno izjavo – vaš osebni kompas, ki kaže proti bolj izpolnjenemu življenju. Morda ste ugotovili, da hrepenite po ustvarjalnem izražanju, globljih medsebojnih odnosih ali po delu, ki bi osmišljalo vaš vsakdan.
Imeti zemljevid in poznati cilj je vznemirljivo. Toda vsak popotnik ve, da zemljevid ne pokaže vedno strmine klancev, gostote gozdov ali moči vetrov, ki pihajo v prsi. Zdaj, ko veste, kam želite, je čas, da natančno popišete teren. Čas je torej, da se soočite z ovirami.
Soočanje z njimi je pogosto najtežji del procesa. To je točka, kjer se navdušenje sreča z resničnostjo in kjer mnogi obupajo. Toda ključno je razumeti, da ovire niso znak, da je pot napačna, pač pa so predvidljiv in nujen del vsakega pomembnega potovanja. Če jih ne bi bilo, bi bili verjetno že na cilju.
Oprijemljivi izzivi
Cilj tega koraka ni, da bi ovire takoj premagali, temveč da bi jih osvetlili, poimenovali in razumeli. S tem ko neimenovano gmoto razdelimo na specifične, oprijemljive izzive, ji odvzamemo moč. Spremenimo jo iz strašljive pošasti v rešljiv problem. Te ovire lahko v grobem razdelimo v dve kategoriji: tiste, ki bivajo znotraj nas, in tiste, ki izvirajo iz zunanjega sveta.
Najbolj trdovratne ovire so pogosto nevidne. To so miselni vzorci, čustvene navade in globoko zakoreninjena prepričanja, ki nas sabotirajo od znotraj, pogosto nezavedno.
Strah je, po drugi strani, sicer prvinski mehanizem za preživetje, vendar se v sodobnem svetu redko soočamo s smrtno nevarnimi tigri. Namesto tega nas hromijo njegovi bolj subtilni sorodniki, kot so strah pred neuspehom, tudi strah pred uspehom ali strah pred sodbo drugih.
Tudi strah pred neznanim sodi semkaj, saj imajo naši možgani radi predvidljivost. Tudi če je naša sedanjost neizpolnjujoča, je vsaj poznana. Pot v neznano – nova kariera, konec dolgotrajnega razmerja, selitev v drug kraj – je polna negotovosti.
Črno-belo razmišljanje
Strahove in podobno dojemamo kot dejstva in ne kot mnenja. Psihologi jih povezujejo s kognitivnimi distorzijami – sistemskimi napakami v razmišljanju. Mednje spadajo črno-belo razmišljanje (»če mi ne uspe popolnoma, sem popolnoma neuspešen«) ali »katastrofiziranje« (predvidevanje najslabšega možnega izida). Prepoznavanje teh miselnih vzorcev je prvi korak k njihovi razgradnji.
Kakršnakoli sprememba zahteva ogromno truda. Ostati v obstoječem stanju, pa čeprav je to neudobno, je tako pogosto lažje kot zbrati energijo za prvi korak. Ta inercija se pogosto kaže kot prokrastinacija. Odlašamo, ne zato, ker smo leni, temveč ker je naloga pred nami povezana z enim od zgoraj naštetih strahov. Odlašanje je tako obrambni mehanizem, ki nas začasno obvaruje pred nelagodjem, vendar dolgoročno uničuje naše sanje.
Ena najbolj bolečih ovir je lahko pomanjkanje podpore s strani najbližjih. Ta odpor je redko neposreden in očiten. Pogosteje se kaže v bolj subtilnih oblikah.
Omejeno okolje
Včasih nas omejuje okolje, v katerem živimo. Če živite v majhnem kraju z omejenimi zaposlitvenimi možnostmi, je želja po novi karieri objektivno težje uresničljiva. Če vaša strast zahteva specifično skupnost ali geografsko lokacijo, ki vam ni dostopna, je to resnična ovira. Poleg tega obstajajo tudi širši družbeni pritiski: kultura garanja, ki slavi izgorelost in zaničuje počitek, ali družbeno definirani mejniki uspeha (hiša, poroka, otroci), ki se morda ne skladajo z vašo osebno definicijo izpolnjenosti.
Skratka, zdaj je čas, da vzamete list papirja ali odprete nov dokument. Vaša naloga ni reševanje, temveč pošteno popisovanje ovir.
