Obstaja stanje, ki je tako vseprisotno, da ga komaj opazimo. To ni kriza, ni akutna bolečina ali očitna stiska. To je tiranija povprečnosti, tiho kraljestvo stanja, ki bi ga opisali z besedami: »V redu je.« Prebudi vas budilka, skuhate si kavo, morda preberete novice, odgovorite na sporočila, opravite delo, morda telovadite … Sledi večerja, kakšna televizijska serija. Nato greste spat. In naslednji dan enako.
V tem ciklu produktivnosti in rutine ni nič narobe. Računi so plačani, obveznosti izpolnjene. Toda v tihih trenutkih – med potjo domov, pod prho ali tik preden zaspite – se lahko pojavi šepetajoče vprašanje: je to vse?
Sodobna kultura nas je usmerila v odpravljanje negativnega. Ko se pojavi težava, poiščemo rešitev. Ko občutimo anksioznost, iščemo rešitve, da jo umirimo. Ko se v partnerskem odnosu pojavijo prepiri, se osredotočimo na to, da jih ustavimo. Toda kaj se zgodi, ko se težave umaknejo? Kaj se zgodi, ko dosežemo tisto izmuzljivo raven, kjer so stvari preprosto v redu?
Priložnost za prelom
Prav v tem prostoru se skriva priložnost za prelom. Priložnost, da se premaknemo od življenja, ki ga le upravljamo, k življenju, ki ga dejavno in zavestno gradimo. Ta premik se običajno začne z vprašanjem: kaj mi v življenju ta hip najbolj manjka?
Odgovoriti na to pa ni preprosto. Zahteva, da se umaknemo petdeset metrov od platna svojega življenja, da bi videli celotno sliko, namesto da bi se osredotočali na posamezne poteze čopiča. Zahteva iskrenost, ki je lahko neprijetna. Vendar je prav ta odgovor podlaga za načrt za bolj izpolnjeno življenje.
Preden lahko ugotovimo, kaj manjka, moramo utišati zunanji in notranji hrup. Naši možgani so nenehno bombardirani z informacijami, zahtevami in motnjami. Psihologi temu pravijo preobremenitev kognitivnih funkcij. V takšnem stanju delujemo na avtopilotu, naš um pa se osredotoča na preživetje, in ne na introspekcijo.
Znanost ponuja vpogled v to, zakaj je umik tako pomemben. Ko se umirimo in za hip opustimo aktivno osredotočanje na zunanje naloge, se v možganih aktivira tako imenovana mreža privzetega načina delovanja (default mode network). Ta je povezana s samorefleksijo, spomini, kreativnostjo in razmišljanjem o prihodnosti. Je nevrološki sedež našega notranjega jaza. Da bi ga slišali, mu moramo dati priložnost.
Detektivi lastnih občutkov
Kako to storiti? Poti je več. Vendar pri tem v nobenem primeru ne gre le za meditacijo. Usedite se v miren prostor za deset minut. Zaprite oči. Ne poskušajte izprazniti misli, temveč jih opazujte kot oblake na nebu. Ko se umirite, si postavite vprašanje: kaj bi naredilo današnji dan boljši? Bodite pozorni na besede, občutke ali podobe, ki se pojavijo spontano. Morda je to podoba sončnega zahoda, občutek smeha ali beseda mir.
Pomagamo si lahko tudi s pisanjem osebnega dnevnika, pri čemer ne gre samo za zapisovanje dogodkov, temveč je orodje za raziskovanje. Namesto da pišete o tem, kaj ste počeli, odgovorite na posebna, globoka vprašanja: kdaj v življenju ste se počutili najbolj živi in polni energije? Kaj ste takrat počeli in s kom ste bili? To vprašanje obide trenutne omejitve in se poveže z vašim bistvom.
Postanite detektiv lastnih občutkov. Teden dni si zapisujte, kako se počutite ob različnih aktivnostih. Kateri sestanek vas je izčrpal? Kateri pogovor vas je napolnil z energijo? Kdaj ste se počutili anksiozno, dolgočasno, navdihnjeno ali povezano? Vzorec, ki se bo izrisal, je zemljevid vašega notranjega sveta. Morda boste ugotovili, da vas ne izčrpava delo samo po sebi, temveč pomanjkanje avtonomije pri njem.
To je samo nekaj nasvetov. V tej seriji jih bomo kajpak nanizali še veliko več.
