Nova znanstvena spoznanja podirajo tradicionalna prepričanja o starševstvu in razkrivajo, da sposobnost razumevanja dojenčka ni prirojena, temveč pridobljena z izkušnjami. Predstavljajmo si: zvok, ki prebije tišino noči, pridušen jok, nato hlipanje, ki se hitro stopnjuje v ostro, panično vreščanje. Za vsakega starša ali skrbnika je to znan in nujen klic k dejanju. Toda klic k čemu? Je dojenček lačen? Ga kaj boli? Je osamljen? Ali mu je zgolj neudobno? In ključno vprašanje, ki muči generacije staršev: ali lahko te klice razumemo instinktivno?
Nova dognanja znanstvenikov z univerze in univerzitetne bolnišnice v Saint-Étiennu v Franciji postavljajo ta vprašanja v popolnoma novo luč. Desetletje obsežnih raziskav, ki vključujejo bioakustično analizo, strojno učenje in slikanje možganov, je pripeljalo do presenetljivega zaključka: ideja, da lahko vzrok dojenčkovega joka razberemo zgolj iz njegovega zvoka, ne drži. Prav tako so ovrgli mit o materinskem nagonu kot biološko vnaprej programirani sposobnosti za dekodiranje teh signalov.
O tem je zdaj obsežno pisal profesor tamkajšnje univerze Nicolas Mathevon za The Conversation.
Nepotrebne naprave
Sodobni starši so bržkone vse bolj pod pritiskom, da postanejo strokovnjaki za jok svojih otrok. Na tej tesnobi je zrasla celotna industrija – od aplikacij in dragih naprav do spletnih tečajev, ki obljubljajo, da bodo prevedli otrokov jok v specifične potrebe: »Lačen sem«, »Previj me«, »Zaspan sem«.
Raziskovalci pa so z znanstveno metodo dokazali, da so te trditve brez osnove, med drugim piše Mathevon. V obsežni študiji so v sobah 24 dojenčkov namestili avtomatske snemalnike in v prvih štirih mesecih njihovega življenja zbrali kar 3600 ur posnetkov, ki so vsebovali skoraj 40.000 »zlogov« joka. Starši so natančno beležili, katero dejanje je pomirilo dojenčka, s čimer so vsakemu joku pripisali verjeten vzrok – lakoto, neugodje ali osamljenost.
Nato so na delo poslali umetno inteligenco. Algoritme so naučili prepoznavati akustične lastnosti na tisoče posnetkov joka, da bi ugotovili, ali lahko sistem prepozna vzrok. Če bi obstajal specifičen jok lakote, bi ga umetna inteligenca morala zaznati. Rezultat je bil popoln neuspeh. Stopnja uspešnosti je bila zgolj 36-odstotna, kar je komaj kaj bolje od 33-odstotne verjetnosti pri naključnem ugibanju. Enako slabo so se odrezali tudi ljudje, tako starši kot nestarši, ki so dosegli 35-odstotno uspešnost. Akustični podpis joka zaradi lakote se torej ne razlikuje od joka zaradi neugodja.
Jok ni govor
To seveda ne pomeni, da starši ne morejo razumeti potreb svojega otroka. Pomeni samo, da jok sam po sebi ni govor in da zanj nimamo slovarja. Jok je samo alarmni signal. Ključ za njegovo razvozlavanje je poznavanje konteksta: »Zadnji obrok je bil pred tremi urami, verjetno je lačen«; »Njegova plenička je polna«; »Že nekaj časa je sam v zibelki«. Starš je kot detektiv, jok pa je pri tem zgolj začetno, nediferencirano opozorilo.
Če jok ne sporoča vzroka, katere informacije torej zanesljivo prenaša? Raziskave kažejo, da gre za dva ključna podatka.
Prvi je statična informacija: glasovna identiteta dojenčka. Tako kot ima vsak odrasel človek prepoznaven glas, ima tudi vsak dojenček edinstven zvočni podpis joka, ki ga določa predvsem osnovna frekvenca — višina tona. Ta je odvisna od njegove individualne anatomije – velikosti grla in glasilk. Zato lahko starši prepoznajo jok svojega otroka sredi polne porodnišnice.
Druga informacija pa je dinamična: stopnja stiske. To je najpomembnejše sporočilo, zakodirano v joku, in se ne prenaša toliko z višino ali glasnostjo, temveč z lastnostjo, ki jo znanstveniki imenujejo »akustična hrapavost«. Jok zaradi manjšega neugodja, na primer hladu po kopanju, je razmeroma harmoničen in melodičen. Ko pa dojenček doživlja resnično bolečino, na primer med cepljenjem, postane jok kaotičen, raskav in škripajoč. Stres povzroči, da dojenček skozi glasilke potisne več zraka, zaradi česar te vibrirajo neurejeno. Ta hrapavost je univerzalen in nedvoumen znak nujnosti. Melodični »ue-ue« pomeni »nekaj me moti«, medtem ko raskav »UUUAAA« sporoča: »Nujno je!«
Mit o materinskem nagonu
Kdo je torej najboljši v dekodiranju teh signalov? Vztrajni mit o materinskem nagonu pravi, da so matere za to nalogo biološko programirane. Znanstveni dokazi to idejo odločno zavračajo. V eni od ključnih študij so primerjali sposobnost mater in očetov, da prepoznajo jok lastnega otroka med posnetki drugih dojenčkov. Med spoloma ni bilo prav nobene razlike v uspešnosti. Edini odločilni dejavnik je bil čas, preživet z dojenčkom. Očetje, ki so z otrokom preživeli enako veliko časa kot matere, so bili enako uspešni. Sposobnost razumevanja joka pa ni prirojena, pač pa je veščina, pridobljena z izpostavljenostjo in izkušnjami, še ugotavljajo raziskovalci.
To potrjujejo tudi nevroznanstvene raziskave s pomočjo funkcionalne magnetne resonance (fMRI). Ko slišimo dojenčkov jok, se v možganih aktivira celotna mreža področij, od slušnih centrov do omrežij za empatijo in odločanje. Vendar se ta odziv razlikuje. Možgani staršev kažejo okrepljeno aktivnost v regijah, povezanih z načrtovanjem in izvedbo odziva. Možgani ljudi brez starševskih izkušenj pa kažejo bolj surov, neobdelan čustveni odziv. Izkušnje torej preoblikujejo možgane iz stanja pasivnega sočutja v stanje aktivnega reševanja problema.
Posledice za življenje
Razumevanje znanosti o joku ima globoke posledice za resnično življenje. Nenehen jok, zlasti pri kolikah, je glavni vir stresa, pomanjkanja spanca in izgorelosti staršev. Ta izčrpanost lahko vodi v občutke neuspeha in v najhujših primerih sproži sindrom tresenega otroka, tragično in preprečljivo obliko zlorabe.
Spoznanje, da vam ni treba instinktivno vedeti, kaj pomeni vsak jok, pa je lahko tudi izjemno osvobajajoče. Odpravlja breme krivde in staršem omogoča, da se osredotočijo na praktično nalogo: preverjanje konteksta, oceno stopnje stiske in preizkušanje rešitev.
Predvsem pa znanost poudarja največjo moč naše vrste: sodelovanje. Človek je vrsta, ki otroke vzgaja kooperativno. Vzgoja otroka je bila skozi evolucijo timsko delo, v katero so bili vključeni očetje, stari starši in drugi člani skupnosti. Ko se torej naslednjič oglasite ob joku svojega otroka, se spomnite, da to ni test vaših prirojenih sposobnosti, temveč preprost in močan alarm. In če se počutite preobremenjeni, je najbolj znanstveno utemeljen in evolucijsko ustrezen odgovor, da prosite za pomoč.
