Neki nevropsihiater se spominja pacientke, ki si ni mogla zapomniti imen ljudi, s katerimi se je spoznavala, zlasti na domačih zabavah. Pritoževala se je: »Niti ne slišim njihovih imen, ko se mi predstavljajo.« Ker je bila njena pozabljivost izrazita in očitna, tega ni bilo mogoče preprosto pripisati pomanjkanju zanimanja ali poplavi novih obrazov. Kaj je sklenil nevropsihiater? Meni, da je bila pacientka tako preobremenjena z lastnim videzom, lastno zunanjostjo in vtisom, ki ga pušča na druge, da se ni bila sposobna osredotočiti na nič drugega.
Naravno je, da si zapomnimo zadovoljstvo in pozabimo na bolečino. Vendar pa včasih pozabljanje presega to preprosto formulo in služi kot nezavedno, nenamerno sredstvo za izogibanje neprijetnim odgovornostim. Tako na primer pozabimo iti na dogovorjen pregled k zobozdravniku zaradi strahu pred bolečino; pozabimo vzeti zdravilo, ker nočemo priznati, da smo bolni; pozabimo povabiti prijatelja na domačo zabavo, ker želimo, da se počuti zapostavljenega.
Tehnike za izboljšanje spomina same po sebi ne morejo premagati kronične pozabljivosti. Edina resnična pomoč je odkriti čustva, ki se skrivajo v ozadju nekega vedenja – z eno pomembno izjemo. Dr. David P. Bernstein poudarja, da so bili mnogi izmed resnično hudih primerov pozabljivosti, s katerimi se je srečal, prej posledica neke organske motnje v delovanju kot pa neke čustvene težave. Proces staranja lahko na primer povzroči okvaro možganske funkcije pomnjenja. V takšnih primerih sta potrpežljivost in prizadevanje, da starejša oseba ostaja telesno in duševno dejavna, najboljši metodi, kar jih lahko uporabimo.
Hipohondrija
Tipate majhno bulico na stegnu? Je to morda rak? Kaj je s tem ponavljajočim se glavobolom? Brez dvoma je to začetek možganskega tumorja. Vas pestijo menstrualni krči? Bolje je, da ostanete doma.
Čeprav se hipohondri resnično počutijo bolne (in lahko posledično tudi zares zbolijo), njihovo nenehno stokanje in pretiravanje z boleznijo služita neki čustveni potrebi in jo zadovoljujeta. Po mnenju dr. Bernsteina nas namišljene bolezni, podobno kot pozabljivost, ne le rešijo odgovornosti, s katero se bojimo soočiti, temveč tudi zbujajo sočutje in zaščito namesto graje. Vendar pa je za večino ljudi še posebej težko ravnati s hipohondrom. Nočemo ustvarjati vtisa, da smo nesočutni (konec koncev lahko tudi hipohondri včasih zares zbolijo), a nikoli ne vemo, kaj je resnična bolezen in kaj ne.
Še več, preveč sočutja le spodbuja bolezni, ki v resnici niso nič drugega kot izogibanje čustvom. Življenje hudih hipohondrov je izčrpavajoče in potrebujejo psihološko pomoč, če ne nameravajo vseh svojih dni preživljati v postelji ali zdravniški ambulanti. Strokovni nasvet jim lahko pomaga, da svojo energijo usmerijo ne v posvečanje delom lastnega telesa, temveč v kakšno bolj konstruktivno dejavnost.
