Depresija je ena najpogostejših duševnih motenj in eden najpomembnejših zdravstvenih problemov današnjega časa. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da depresija prizadene več kot 280 milijonov ljudi po svetu. Pogosto se začne neopazno, z utrujenostjo, razdražljivostjo ali izgubo zanimanja za vsakdanje dejavnosti, sčasoma pa močno vpliva na kakovost življenja, delo, odnose in telesno zdravje.
Kljub napredku v razumevanju in zdravljenju depresije o tej bolezni še vedno kroži veliko napačnih predstav. Mnogi menijo, da gre zgolj za »slabo voljo« ali da se je mogoče iz nje izvleči z voljo in pozitivnim razmišljanjem, vendar depresija ni le čustveno stanje, temveč kompleksna bolezen možganov.
Kaj je depresija?
Depresija je najpogostejša med duševnimi motnjami. Za depresijo zbolimo zato, ker se v delu možganov, ki uravnava razpoloženje, poruši ravnovesje kemičnih prenašalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami.
Prizadene lahko vsakogar. Ocenjujejo, da bo za depresijo vsaj enkrat v življenju zbolela vsaka šesta oseba, ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami. Ženske kar dvakrat pogosteje zbolevajo kot moški.
Med dejavnike tveganja spadajo:
- genska nagnjenost,
- stresni življenjski dogodki (izguba bližnjega, ločitev, izguba službe),
- osebnostne značilnosti,
- kronične bolezni (mednje spadajo tudi nekatere redke bolezni, o katerih smo govorili v naši prvi oddaji, pa tudi kronična ledvična bolezen, ki jo ima okoli 10 odstotkov ljudi, vendar velika večina tega sploh ne ve, saj je ne čutijo),
- bolezni možganov, kot so kapi ali nevrodegenerativne bolezni (depresija je obenem eden od simptomov Parkinsonove bolezni),
- zloraba alkohola in drog,
- socialna izolacija in pomanjkanje podpore okolja.
Zakaj depresija ženske bolj ogroža?
Raziskave potrjujejo, da ženske zbolevajo za depresijo približno dvakrat pogosteje kot moški. Vzroki so večplastni – od bioloških in hormonskih vplivov do psiholoških in družbenih dejavnikov.
Hormonska nihanja, kot jih povzročajo menstruacijski cikli, nosečnost, poporodno obdobje in menopavza, vplivajo na serotonin, kemični prenašalec, ki uravnava razpoloženje. Poleg tega ženske pogosto doživljajo večjo čustveno obremenitev in so pogosteje izpostavljene stresnim situacijam, saj se običajno spopadajo s številnimi obveznostmi in usklajujejo skrb za otroke s svojim delom in odnosi, hkrati pa se bolj kot moški soočajo še z družbenimi pritiski glede svojega videza in uspešnosti.
Tudi način spoprijemanja s stresom je med spoloma različen. Ženske težave pogosteje analizirajo in premlevajo, kar lahko povečuje tveganje za razvoj depresije, medtem ko moški pogosteje uporabljajo aktivne strategije, kot sta telesna dejavnost ali preusmeritev pozornosti.
Simptomi depresije – kako jo prepoznamo?
Depresija se lahko izraža zelo različno, od blage utrujenosti in pomanjkanja energije do popolne izgube volje do življenja. Najpogostejši simptomi depresije so:
- dolgotrajna žalost, potrtost ali občutek praznine,
- izguba zanimanja za dejavnosti, ki so posameznika prej veselile,
- motnje spanja (nespečnost ali pretirana zaspanost),
- občutek utrujenosti in brezvoljnosti,
- zmanjšana koncentracija in pozornost,
- občutki krivde, manjvrednosti ali brezupa,
- spremembe v apetitu in telesni teži,
- telesne bolečine brez jasnega vzroka,
- misli na smrt ali samomor.
Depresija pogosto poteka prikrito. Bolniki se trudijo navzven delovati normalno, v notranjosti pa občutijo praznino, nemoč in izgubo smisla.
Zdravljenje depresije – kako poteka?
Depresijo je mogoče uspešno zdraviti. Ključen korak je, da oseba prepozna, da potrebuje pomoč, in se obrne na strokovnjaka – osebnega zdravnika, psihiatra ali psihologa.
Diagnoza depresije ne pomeni nujno uživanja tablet ali bolnišničnega zdravljenja. Raziskave kažejo, da je lahko psihoterapija pri blažjih oblikah depresije podobno učinkovita kot zdravila. Razlika je predvsem v tem, da so pri zmerni do hudi depresiji zdravila priporočena kot osnovno zdravljenje, psihoterapija pa kot dopolnilna oblika pomoči.
Včasih so zdravniki ob depresiji pogosteje predpisovali pomirjevala, ki sicer delujejo kratkoročno, predvsem na tesnobo, a dolgoročno stanje poslabšajo, saj povzročajo odvisnost in ne zdravijo jedrnih simptomov depresije. V zadnjih letih so pomirjevala v veliki meri zamenjala ena najvarnejših zdravil za duševne motnje – serotoninski antidepresivi, ki ne povzročajo odvisnosti in delujejo dolgoročno.
Najpogostejši pristopi zdravljenja depresije
- Psihoterapija: pomaga razumeti miselne vzorce in vedenja, ki prispevajo k depresiji. Posebej učinkovita je kognitivno-vedenjska terapija.
- Zdravila (antidepresivi): uravnavajo kemično ravnovesje v možganih. Delovati začnejo po nekaj tednih in jih je treba jemati redno po navodilih zdravnika (v oddaji Zaupanje na recept s Tanjo Fajon in hematologinjo prim. Natašo Fikfak smo spregovorili o pomenu aktivnega sodelovanja bolnika v procesu zdravljenja, ki vključuje tudi redno jemanje zdravil).
- Kombinirano zdravljenje: kombinacija psihoterapije in zdravil je najučinkovitejša pri zmernih in hudih oblikah depresije.
- Dodatne oblike podpore: telesna dejavnost, zdrava prehrana, redni spalni vzorec in družbena opora močno prispevajo k okrevanju.
Kako si lahko pomagamo sami?
Pri okrevanju pomagajo majhni, a redni koraki. Pomembno je, da si posameznik postavi dosegljive cilje in ne pričakuje takojšnjih sprememb. Koristno je:
- vzdrževati rutino in redno spanje,
- vključiti telesno aktivnost (tudi krajši sprehodi dokazano izboljšajo razpoloženje),
- izogibati se alkoholu in pomirjevalom,
- jesti uravnoteženo hrano,
- ohraniti stik z bližnjimi, tudi če se zdi težko,
- poiskati strokovno pomoč in vztrajati pri zdravljenju.
Depresija ni znak šibkosti
Eden največjih izzivov pri obravnavi depresije je stigma. Številni se bojijo priznati, da so v duševni stiski, ker jih skrbi, kako bo reagirala okolica. Toda depresija ni posledica pomanjkanja volje ali značaja – gre za bolezen, ki jo povzročijo biološki in psihološki mehanizmi.
Podobno kot pri drugih boleznih je tudi tu ključno, da se zdravljenja ne sramujemo in da ga ne prekinemo prezgodaj.
Vloga okolja in družine
Depresija ne prizadene samo posameznika, ampak tudi njegovo družino in bližnje. Partnerji, otroci in prijatelji se lahko počutijo nemočne, ne vedo, kako pomagati. Najpomembnejše je, da poslušajo brez obsojanja in pokažejo razumevanje.
Včasih je koristna tudi družinska terapija, ki vsem članom pomaga razumeti bolezen in se naučiti, kako drug drugega podpirati.
Večina bolnikov ponovno najde ravnovesje in veselje do življenja
Čeprav je depresija lahko dolgotrajna, je okrevanje mogoče. S strokovno pomočjo in podporo okolice večina bolnikov ponovno najde ravnovesje in veselje do življenja.
Pomembno je zgodnje ukrepanje – čim prej poiščemo pomoč, tem učinkovitejše in lažje je zdravljenje. Družba pa lahko veliko naredi tudi s preventivo: z odprtim pogovorom o duševnem zdravju, zmanjševanjem predsodkov in dostopnejšo psihološko podporo.
