Zdravilne rastline lahko preprosto jemljemo kot vir v naravi, ki jih uporabimo, ko nekaj potrebujemo. So del ekosistemov, ki jih ustvarjajo tla, podnebje, živali, voda – in tudi človek. Tradicionalni zeliščarji so rastline razumeli kot del živega sveta, z lastno voljo, ciklom in močjo. Pristop do rastline je bil intimen, spoštljiv – vedno je vključeval opazovanje, čas in notranjo držo. Ta odnos se ohranja tudi danes – če smo ga pripravljeni razumeti kot več kakor le praktično znanje. Nabiranje zdravilnih in uporabnih rastlin je vsekakor dejanje, ki naj izhaja iz ponižnosti in zavedanja, da ne vzamemo ničesar, kar ne bi bilo dano.
Nekaj praktičnih napotkov v zvezi z zeliščarstvom je na Festivalu zelišč ponudila Marija Komatar iz skupnosti Herbalist, ki združuje ljubitelje zelišč, naravnih izdelkov in celostnega pristopa k zdravju, s posebnim poudarkom na izobraževanju in širjenju znanja o zdravilnih, aromatičnih in uporabnih rastlinah.
Nabiranje v naravi
Zeliščarska etika uči: naberemo le prgišče. Ne zato, ker bi več ne bilo, ampak ker za več ni potrebe. Narava ni prostor za izkoriščanje, temveč prostor za sodelovanje. Ko nabiramo, pustimo vsaki rastlini možnost, da preživi, cveti in se razmnoži. Kraj, kjer smo nabrali zelišča, naj ostane neopazen, kot da nas tam ni bilo. To ni le spoštljivost – je nujni pogoj za to, da lahko zdravilne rastline še naprej živijo v naravnih okoljih.
Pogosto najboljše rastline pustimo nedotaknjene, ker s tem omogočimo njihovo razmnoževanje. Učimo se, da nabiranje ni dejanje moči, ampak dejanje povezanosti. Ne nabiramo na vsakem kraju, temveč le tam, kjer rastline rastejo v izobilju. Ne trgamo s silo, temveč z roko, pozorno. In ne jemljemo vsega, kar vidimo – ampak premislimo, ali je res smiselno.
Hoditi z zavestjo
Ljudsko zdravilstvo in nabiralništvo sta neločljivo povezana s hojo. Ko vstopamo v naravo kot pohodniki, nabiralci ali vodniki, s seboj ne nosimo le znanja, temveč tudi odgovornost. Pokrajina je res prečudovita vidna kulisa in še mnogo več – je živa, odzivna, ranljiva.
»Izkušeni vodniki po naravi učimo, da vsak korak nekaj pomeni. Hoja po označenih poteh ni le stvar reda, gre tudi za varovanje rastišč, mikrohabitatov in občutljive talne strukture. Nepazljiva hoja zunaj poti lahko uniči rastline, prekinja življenjski prostor živali, vpliva na zadrževanje vode in prispeva k širjenju erozije,« opozori Marija Komatar. Ko to povežemo z zeliščarstvom, se zavemo, da ima tudi naše iskanje zdravilnih rastlin vpliv. Lahko postanemo varuhi pokrajine, ki ob nabiranju hkrati opazujemo, varujemo, se učimo, ali pa le potrošniki naravnih virov. Rastline so čudovit okras v naravi. Ko to prinesemo domov, hitro oveni in zbledi.
Zato je pomembno, da ostajamo na poteh, kadar koli je to mogoče, da ne nabiramo rastlin iz občutljivih habitatov, kot so barja, visokogorski travniki ali zaščitena območja, da ne stopamo v gosto vegetacijo med cvetenjem in semenitvijo, da naberemo le majhno količino in nikoli več kot potrebujemo. Pomembno je še, da ne izkopavamo ali trgamo rastlin s koreninami. To vedenje ni le znak izobraženosti, temveč tudi kulture odnosa – tak odnos širijo in živijo tudi vodniki po krajini, ki učijo spoštovanje narave ne z besedami, temveč z držo.
Ljudsko zdravilstvo
Vsaka rastlina nosi zgodbo. Ne le o svojem učinku, temveč o ljudeh, ki so jo poznali, o krajih, kjer je rasla, o letnih časih, v katerih je cvetela. Ljudsko zdravilstvo je tako tudi zgodovina ljudi in njihove povezanosti z naravo. Je način, kako so skupnosti preživele, kako so skrbele druga za drugo, kako so razumele telesnost in duševnost kot eno.
Ta plast zeliščarstva – kulturna, pripovedna, duhovna – je danes enako pomembna kot zdravilni učinki rastlin. Povezuje nas s krajem, z jezikom, z letnim ritmom. Spodbuja počasnost, prisotnost, pozornost – vrednote, ki jih današnji svet znova išče.
Ljudsko zdravilstvo ima po besedah sogovornice prihodnost le, če ga razumemo kot živ odnos, ne kot zaprto zbirko receptov. Če ga živimo v povezavi z naravo, v zavesti o lastni odgovornosti, v spoštovanju do prostora in v odprtosti do znanstvenega razumevanja. Če rastline ne jemljemo kot izdelek, ampak kot sogovornico, učiteljico, živ element skupnega sveta. Vsak korak v naravi, vsak dotik rastline, vsak nabran list je priložnost za prakso spoštovanja. To je naloga, ki presega posameznika – to je naloga skupnosti, ki želi, da bi pokrajina ostala živa tudi za prihodnje rodove.
V okviru skupnosti Herbalist deluje tudi društvo Skrinjca, ki raziskuje in dokumentira tradicijo nabiranja in uporabe zelišč, kot so jih poznale babice in zeliščarji v lokalnih skupnostih. Zbrane vsebine niso namenjene le arhiviranju, temveč jih člani in članice prenašajo v prakso ter širijo med širšo javnostjo. Pomemben poudarek društva je na vključevanju lokalne skupnosti – od otrok in mladih do starejših. Zato organizirajo izobraževalne delavnice in vodenje ljudi v naravo, medgeneracijska srečanja, na katerih se prenašajo izkušnje iz prve roke, in terenske aktivnosti, kot so pohodi z nabiranjem zelišč in prepoznavanjem naravnih znamenitosti. Poleg znanja o rastlinah društvo spodbuja tudi ustvarjalno uporabo dediščine – od priprave lastnih čajnih mešanic in naravne kozmetike do kulinaričnih izdelkov in domače lekarne. S tem krepijo osebno povezanost z dediščino in občutek skupnostne identitete.
