Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila. Tokrat objavljamo zgodbo, podpisano s psevdonimom Naivnost 3.
***
Vrnitev v domači kraj
Otekle, hrapave in zdelane roke, lahko bi jim pohvalno rekla tudi prave delavske, sem na debelo namazala s hranljivo kremo. Nataknila sem si rokavice in čakala, da bo krema naredila svoje. Nohte sem si že prej fino uredila in jih pobarvala z živo rdečim lakom. Pričarala sem si modno pričesko, ki mi je izredno lepo pristaja in mi izbrisala nekaj let. Tudi počutila sem se neverjetno sveže, mladostno. Sama sebi sem si bila zelo všeč, lahko bi rekla, da sem sijala od prikupnosti in lepote, ki mi jih je v pozitivno presenečenem izobilju prinašalo življenje. Kot da bi se mi nekaj odprlo, se vse zasukalo le proti strastni sreči.
Ljubezen je tista sila, moč, ki me počasi in vztrajno spreminja. V pravo žensko, ki hoče prejemati, a v še večji meri dajati. O, kako sem srečna, ponosna nase in prepolna novega radovednega elana. Tudi zredila sem se in mama bo vesela, da se mi dobro in lepo godi v novem svetu, saj to je bilo njeno merilo za pomirjeno žensko, ki je zelo zadovoljna samo s seboj in s tem, kar se ji dogaja. Le kaj neverjetnega se mi bo še pripetilo?
Komaj sem čakala, da grem domov na vas, kjer sem pustila vse za seboj in kamor se ne bi vrnila za noben denar več ter odšla v tujino iskat boljše in slajše življenje. Res ni bilo enostavno. Včasih je bilo težje, kot sem si lahko predstavljala. A tega ne bi priznala nikomur, še najmanj pa sebi. Naj se vidi, da sem uspešna, pomembna, očarljiva poslovna ženska, da mi je uspelo, ko sem zapustila te oguljene in tako domače predvidljive kraje svoje mladosti in otroštva. Komaj sem čakala, da se bom lahko razkazovala in poročala le o mleku in medu, ki se mi cedita.
Na najbolj vidno mesto, to je naša stara terasa, ki je rahlo dvignjena, sedem, takoj privlečem računalnik in na ves glas telefoniram. Mama sije od ponosa, tako kot jaz. Hiti vsem sosedam in prijateljicam sporočati in jih vabiti, naj me pridejo pogledat. Nikogar ne smem razočarati, zato delujem zbrano, samozavestno, močno. Niti najmanjše napake si ne smem privoščiti. Mama na srečo ali pa žalost ne razume prav veliko. Naj se vsi že končno enkrat zavejo, kako pomembno, zahtevno in odgovorno je moje delo. O, kako se mi smeji, ko me mlajše sosede zavistno opazujejo skozi okna, skrite za zavesami. Ob tem mislijo, da jih ne vidim. Ponosna sem na to, da mi je uspelo, da sem boljša, da si lahko privoščim, da sem več. To je prav fin, težko opisan občutek pomembnosti, višja pozicija, ki sem jo sama dosegla, one pa je na veliko razočaranje ne bodo nikoli. Končano za vedno je moje tekmovanje in primerjanje z njimi.
Po eni strani se mi revice prav smilijo. Ostale so varno v zavetju doma, zdolgočasene, naveličane vsega, še najbolj pa same sebe in življenja, ki se tako kruto poigrava s njimi. Nisem se čudila, da so tako stare, neurejene, jezne in zavistne. Niso kot jaz. Ukvarjajo se z otroki, sitnimi možmi, skrbijo za stare in onemogle starše, hodijo v službo, vestno delajo še za dom in obvezno kmetijo. Zadovoljna sem, da sem to prerasla, temu ubežala in da se mi ne bo nikoli več treba ukvarjati s tako banalnimi zadevami. Jaz sem rojena za nekaj več. Za pravo žensko, ne le mamo in skrbnico vseh in vsakogar.
Moji nadrejeni so opazili moj trud, znanje in interes za delo. Obetalo se mi je prvo pravcato napredovanje. Meni, tujki. Res sem veliko dosegla in presegla sebe, sanje. Moj moški je bil poseben, drugačen. Pravi gospod, niti od daleč podoben moškim mojega prejšnjega življenja. Saj ne, da bi imela veliko izkušenj z njimi, ki so se mi vsi zdeli neotesani, nekulturni in neumni. Bila sem popolnoma šokirana, ko me je prvič prijazno in prav po domače nagovoril. Ter povabil v razkošno pisarno na kavo, ki mi jo je pripravila celo njegova tajnica. Vsak dan sem tako vedno znova s kančkom upanja čakala na te trenutke blaženosti. Bil je prijazen, vljuden, spoštljiv, čuten moški, ki se mu je težko upreti. Bila sem presrečna, ko me je začel spraševati za nasvete in se mi vedno bolj in bolj odpirati. Kakšna čast in veselje sta me končno doletela. Bila sem na smrt zaljubljena. Zaobljubila sem se, da ga bom rešila, da bo moja ljubezen do njega premagala vsako oviro na najini poti do popolne družine. Živela sem le še zanj kot njegova njegova rešiteljica.
Bila sem prav besna na njegovo ženo in hčerko. Kako lahko tako izkoriščata, se norčujeta in hudobno ravnata s tako poštenim in skromnim človekom. Za vsako ceno sem hotela biti njuno nasprotje in preseči njuno primitivnost. Moja dobrota ga bo rešila. Potegnila ga bom, ven bo prišel nov, zadovoljen, potešen, pomirjen moški. O, kako sladke, nežne in strastne so bile noči. V moji skromni sobici. Noči niso bile nič več dolge, osamljene, hladne in polne težkih morečih sanj. Bil je pozoren in iskriv ljubimec, ki me je zelo rad pozitivno presenečal. Kipela sem od ljubezni in spoznanj, ki mi jih je dajal in ponujal vedno znova in znova. Celo odpisal mi je najemnino za mojo sobico, češ, bo že uredil tako, da bo prav. Živela sem skromno in skušala čim več privarčevati za mojo prihodnost. Bila sva nerazdružljiva.
Seveda me je motila njegova žena, ki je bila vedno nekje zadaj. Ko me je preveč miselno obremenjevala in vznemirjala, je obljubil, da bo vse uredil, da pa potrebuje več časa, potrpljenja, denarja, miru. Naj ga vsaj jaz razumem in pomirim. Seveda sem takoj prenehala, saj ga nisem hotela izgubiti ali pa biti kot njegova žena, tega zdaj, ko je bil težke bitke, res ni potreboval. Z veseljem in neko nepopisno hvaležnostjo sem mu posodila denar. Vedela sem, da je to le začasno, ker je tudi hčerka prav tako kot mama zahtevna in denarno nenasitna. Obljubil mi je, da gre drugič z menoj domov, da ga bom ponosno predstavila vsem, da bodo vsi revčki mojega prejšnjega življenja od zavisti pozeleneli. Samo malce moram še počakati, da se reši žene, ki je ne more ne videti ne prenašati, pa razvajene hčerke … Potrpežljivo hvaležno bom čakala … Kajti splača se, za takega moškega je vsako odrekanje nepomembno.
