Njegova zadnja, avtobiografska knjiga Na samotnih poteh govori o gorskih in bivanjskih poteh vseživljenjskega hodca. »Mislim, da je hoja v gore postala moja notranja potreba šele v obdobju, ko se je poslovil oče. Ker so bile gore njemu tako ljube, meni pa spomin nanj, so tako postale tudi del mene,« je v pogovoru povedal Vladimir Habjan in dodal, da so bile v mladih letih gore zanj kraj sprostitve, razigranosti in dobre družbe. »A šele ko so me zasvojila brezpotja, sem spoznal, da je to resnično moj svet.«
Koliko se je vaš odnos do gora spremenil od otroštva do danes – od radovednega fanta do izkušenega gornika, publicista in reševalca?
V svojih začetkih niti nisem imel posebnega odnosa do gora. Ta se je začel oblikovati v letih, ko sem hodil po hribih z mladinskim odsekom, ko sem spoznal, da tudi drugi radi zahajajo tja. Z mojim zorenjem je raslo tudi spoštovanje do gora. Čim bolj sem napredoval, bolj sem se zavedal svoje povezave z gorami in ne nazadnje tudi odvisnosti. Gore so me spremljale vsa obdobja življenja, me učile, vzgajale, preizkušale, mi dajale, tudi jemale, pomagale iskati notranje ravnovesje in me opominjale. S prehojenimi potmi in preplezanimi smermi sem rasel tudi sam. Iz občasnih obiskov so postale moj način življenja.
Kdaj ste prvič občutili samoto v gorah – ne kot pomanjkanje družbe, ampak kot prostor svobode?
V mladih letih smo vedno hodili v skupini, najprej z družino, potem s kolegi iz mladinskega odseka. Ko sem z njimi izgubil stik, sem začel hoditi sam. Mislim, da so se mi takrat gore odprle kot prostor svobode. Še bolj pa po tem, ko sem odkril brezpotja, svet, kjer si sam izbiraš, kam boš šel, ko si res svoboden v izbiri.
Zakaj prav Karnijske Alpe? Kaj vas je v teh gorah tako močno pritegnilo, da ste jim posvetili več kot desetletje svojega raziskovanja?
Po duši sem v gorah raziskovalec. Še danes rad odkrivam nova gorstva, doline, vrhove, poti. Tega se še nisem naveličal. Ko sem dovolj spoznal naše gore, sem se podal čez mejo, tja v visoke Alpe. No, in pri tem se mi je odkril biser, ki je dokaj neobljuden, okrog njih ni toliko medijskega pompa, kot ga je na primer z Dolomiti. Tip gora je dokaj podoben našemu visokogorju, je pa precej več primorskega vpliva, trav, borovcev … In to me je začaralo. Hotel sem spoznati vse!
Se spomnite trenutka, ko ste prvič stopili vanje – kaj ste začutili?
Prvič sploh nisem vedel, da sem v Karnijcih, to sem ugotovil šele čez čas. Prvič sem bil na Lepem Vršiču/Cimi Belli s turnimi smučmi leta 2001. Ko sem turo ponovil leta 2004, sem že vedel, kje sem, in takrat sem začutil prostranstvo teh gora. Šele potem ko sem jih v resnici »potipal«, torej priplezal na izjemni vrh Cima dei Preti, pa sem vedel, da bom tja še šel, in to načrtno.
Dušan Škodič piše, da je knjiga vaša obsesija s Karnijskimi Alpami. Bi rekli, da ste jih s to knjigo tudi nekako »razrešili«?
Karnijce sem pri sebi razrešil, odkljukal z vodnikom Karnijske Alpe, pri katerem sem delal celo desetletje, izšel pa je leta 2023. Knjiga Na samotnih poteh je le užitkarski pohod, namesto prejšnjih časov, ko sem hodil načrtno z namenom pisanja, kar je bilo skoraj kot služba. Na tem sedemdnevnem pohodu sem res užival brez teh obveznosti in tako naredil nekakšno piko nad gorovjem.
Kako se Karnijske Alpe razlikujejo od Julijcev in drugih slovenskih gora – v značaju, energiji, tišini?
Karnijci so precej podobni Julijskim Alpam. So prostrani, imajo alpski značaj, mnogi vrhovi niso dostopni po markiranih poteh, so pa v nasprotju z Julijci precej manj obljudeni. To je bilo tisto, kar me je najbolj pritegnilo, saj lahko hodiš osem ur in morda boš srečal kakega človeka, ni pa nujno. Tišina torej.
So Karnijske Alpe bolj »moške«, surove gore ali bolj »ženske«, nežne v svoji samoti?
Karnijci so oboje, moške in ženske. Furlanski Dolomiti so izrazito »moški«, če temu lahko tako rečemo, zeleni, a dokaj visoki vrhovi pa so bolj »ženski«, kjer je obilo gorskega cvetja. Sicer pa so Karnijci primerni za vse, ženske, moške, tudi za otroke in starejše, pa še za alpiniste in gorske kolesarje. Seveda pa si mora vsak najti sebi primeren cilj.
Katera pot ali kraj v Karnijskih Alpah vam je najbližje?
Zame je najboljši karnijski cilj gora Cima dei Vieres, 2310 metrov visoki vrh v južnem delu Furlanskih Dolomitov. Ne le zato, ker je za vzpon nanj napisana cela vrsta klicajev, pač pa ker je vzpon celo potovanje, kot je značilno za vrhove nad 3000 metrov. Moj prvi poskus se je zaradi zbitega snega v tesni grapi klavrno končal, v drugem poskusu pa sem bil uspešen, čeprav šele v sestopu. Sin, ki je kar dober plezalec, je bil zraven, in on je krstil vzpon kot epski. To pove vse … Zelo ljub mi je tudi sosednji Turlon, ki je bolj travnat, cveten, torej »ženski«. (Smeh.)
Prečenje Karnijskih Alp opisujete tudi kot metaforo za življenjsko pot. Kaj ste na tej poti spoznali o sebi?
Na tej poti sem imel dovolj časa, da sem obudil vse dejavnosti, ki sem jih izvajal na svoji gorniški poti. Uspelo mi je dobiti bistveno bolj celovit pogled, kot sem ga imel prej. Bilo je, kot bi v nekem loku gledal od zgoraj nase, in moram priznati, da sem bil kar malce presenečen, kako je bilo vse skupaj povezano, eno je vodilo k drugemu, česar prej nisem vedel. Videl sem le golo aktivnost, nisem pa videl ozadja, tistega, kar me je k temu vodilo. Vse, kar sem počel, me je namreč neizmerno izpolnjevalo in prineslo tudi veliko dobrega za druge ljudi, ne le zame. To je bil res dober občutek, do katerega mi brez knjige in temeljitega razmisleka o lastnem početju gotovo ne bi uspelo priti.
Kolikokrat ste v življenju »zgrešili pot« – v gorah ali v življenju – in kako ste našli pravo smer?
Oh, zunaj gora sem zgrešil večkrat, kar me še zdaj tepe … V gorah pa ne prav pogosto. Če sem že zgrešil, sem to vedno še pravočasno spoznal. Tudi na tej sedemdnevni poti sem peti dan grdo zgrešil, kar bodo bralci lahko sami videli.
Ste kdaj med potjo začutili strah – ne fizičnega, ampak tistega globljega, eksistencialnega?
Kakega hudega strahu na poti nisem občutil, niti fizičnega, niti kakega globljega. Bolj je bila hoja skozi gozdove, travnike, čez prelaze in sedla pomirjujoča, prav sproščujoča.
Kdaj v gorah najbolj čutite mir?
Največji mir začutim, ko stopim na kak gorski kraj, ki me prevzame. Tudi na tej poti je bilo večkrat tako. Recimo, ko sem stopil v gost gozd, kjer kar čutiš prisotnost živali in se potopiš v to čudovito gorsko pokrajino. Popoln mir, obkrožen z naravo. Ali pa na kakem vrhu, s katerega imaš prostran razgled. Takrat se počutiš prav majhnega.
Vaša pripoved v knjigi deluje kot meditacija. Kako pišete – sproti, na poti, ali šele doma, ko se vse »usede«?
Res je, zame je bila to enotedenska meditacija. Že med hojo sem spremljal svoje občutke, pozorno opazoval okolico in si vtise sproti zapisoval v malo beležko. Če tega ne bi počel, bi mi te misli čez nekaj ur gotovo ušle iz glave. Doma so bili ti zapisi dobra osnova za pisanje zgodbe.
V knjigi se prepletajo opis poti, spomini in razmisleki. Kako ste iskali pravo ravnovesje med potopisom in osebno izpovedjo?
V osnovi gre za potopis, ki sem ga obogatil s spomini in razmisleki. Trudil sem se, da sem ohranil pravo ravnovesje med količino poti in spomini, da ni bilo preveč razvlečeno ali česa preveč, pa tudi med samimi poglavji, da so bila podobne dolžine. V vsa poglavja sem potem vključil še svoje razmisleke, da so bili tudi ti enakomerno porazdeljeni.
Ste med pisanjem kdaj začutili, da zapirate neko poglavje svojega življenja?
V bistvu sem na poti spoznal, da se moj gorski lok počasi zaključuje. Lotil sem se veliko stvari, jasno pa mi je, da se prej ali slej zgodba z vzponi na moje najvišje gore in strme stene končuje. S tem pa seveda tudi eno poglavje mojega življenja.
Kako bi opisali svojo filozofijo gorništva danes – po desetletjih hoje po »samotnih poteh«?
Gore ponujajo veliko, če se odločiš za pot. Tako kot pravijo nekateri: gledal boš veliko, videl pa še več, če ti bo le uspelo. Pisatelj Goran Vojnović je v Dnevnikovem Objektivu napisal, da ne razume, zakaj je ljudem toliko do gorskih vrhov. Povsem ga razumem, razumem pa tudi sebe in vse tiste, ki se tja podajamo. Saj ni treba, da bi me vsi razumeli, to pač delam zase. No, razen vseh tistih, ki na omrežjih objavljajo vsako pot. To pač ni zame.
Kako danes doživljate gore – bolj s srcem, z nogami ali z besedami?
Danes gore doživljam bolj s srcem in besedami. Saj z nogami sem jih vse do zdaj, pa se bo to nekoč tudi nehalo. A dokler bo še kaj goriva, bodo noge še aktivne. Ampak saj je vsako življenjsko obdobje za nekaj dobro, kajne?
