Zavrtimo čas in se prestavimo na datum 27. avgust 1883. Ura je 10.02 dopoldne. Na majhnem nenaseljenem otoku med Javo in Sumatro se zgodi nekaj, česar človeška ušesa niso slišala nikoli prej in nikoli pozneje. Vulkanski otok Krakatav dobesedno raznese. Silovitost eksplozije je enakovredna 200 megatonam TNT – to je 13.000-krat močnejše od bombe, ki je padla na Hirošimo. Zvok eksplozije je tako močan, da mornarjem na ladjah v razdalji 60 kilometrov popokajo bobniči. Toda to je šele začetek. Ta zvok bo prepotoval oceane, prebudil ljudi na tisoče kilometrov stran in prvič v zgodovini bo človeštvo po zaslugi telegrafa spremljalo svojo lastno apokalipso v skoraj realnem času.
Izbruh Krakatava ni bil le še en geološki dogodek. Bil je prvi globalni medijski dogodek v zgodovini. Zahvaljujoč podmorskim telegrafskim kablom, ki so takrat ravno začeli povezovati svet, so novice o katastrofi dosegle London, Pariz in New York hitreje kot pepel, ki je zatemnil sonce.
Najglasnejši krik planeta
Zvok, ki ga je sprostil Krakatav ob 10.02, velja za najglasnejši zvok, kar jih je bilo kdaj zabeleženih na Zemlji. To ni bil hrup, bil je udarni val, ki je fizično potoval okoli planeta.
V Avstraliji, 3100 kilometrov stran, so ljudje slišali zvoke, podobne streljanju iz topov.
Na otoku Rodrigues, ki je oddaljen 4800 kilometrov, so prebivalci poročali o oddaljenem zvoku, »kot bi nekje daleč grmelo na morju«.
Znanstveniki so kasneje ugotovili, da je udarni val Krakatava štirikrat obkrožil celotno Zemljo. Barometri po vsem svetu so ponoreli. Vsakič ko je val potoval mimo, so instrumenti v Londonu in Kalkuti zabeležili nihanje pritiska.
Konec sveta
Kapitan Sampson, poveljnik britanske ladje Norham Castle, je bil v tistem trenutku približno 60 kilometrov od otoka. Njegov dnevnik je srhljiv dokaz brutalnosti narave. »Eksplozije so tako silovite, da so popokali bobniči mojim možem. Moja zadnja misel je namenjena moji dragi ženi. Prepričan sem, da je nastopil sodni dan.«
Njegova ladja je bila prekrita s pepelom in vročim kamenjem, morje pa je bilo polno plovca, ki je bil tako gost, da so ladje »plule po suhem«.
Večina žrtev Krakatava ni umrla zaradi ognja ali pepela, temveč zaradi vode. Ko se je vulkanska gora zrušila v ocean, je izpodrinila ogromne količine vode. Nastala so območja cunamijev, ki so dosegla obale Jave in Sumatre v popolni temi, saj je pepel zakril sonce.V mestu Merak je val, visok kot 12-nadstropna zgradba, pometel vse pred seboj. Ko se je voda umaknila, mesta ni bilo več. Na obali so našli celo topnjačo mornarice, ki jo je val odnesel tri kilometre globoko v džunglo in jo pustil na hribu.
Kriki na nebu
Izbruh je v stratosfero izstrelil ogromne količine žveplovega dioksida. Ti delci so ustvarili tančico okoli Zemlje, ki je naslednjih nekaj let povzročala nenavadno spektakularne sončne zahode.
V Londonu in New Yorku so ljudje klicali gasilce, ker so mislili, da na obzorju gori gozd. Barve so bile tako intenzivne, da so navdihnile umetnike. Številni umetnostni zgodovinarji verjamejo, da je krvavo rdeče nebo na sloviti sliki Krik Edvarda Muncha dejansko upodobitev tistega, kar je umetnik videl na Norveškem po izbruhu Krakatava.
Munch je namreč v svojem dnevniku zapisal: »Nenadoma je nebo postalo rdeče kot kri, nad modro-črnim fjordom in mestom so viseli krvavi oblaki in jeziki ognja.«
Prva globalna novica
Krakatav je bil prelomnica za človeštvo še iz enega razloga: telegrafa. Novica o eksploziji je po podmorskih kablih agencije Reuters dosegla London v pičlih nekaj urah. To je bilo prvič, da je zahodni svet »v živo« spremljal katastrofo na drugem koncu planeta. Ljudje so vsako jutro v časopisih prebirali nove podrobnosti o žrtvah in uničenju, kar je ustvarilo prvo resnično globalno skupnost sočutja in strahu.
Otok Krakatav je torej leta 1883 izginil pod morjem. Toda narava nikoli ne miruje. Leta 1927 se je na istem mestu izpod morske gladine začel dvigovati nov otok – Anak Krakatoa (Otrok Krakatava). Danes ta vulkan raste s hitrostjo pet metrov na leto in je eden najbolj aktivnih vulkanov na svetu.
Krakatav nam je leta 1883 pokazal, da nismo le prebivalci svojih držav in mest, temveč prebivalci enega samega, krhkega in povezanega planeta. Pokazal nam je, da lahko gora na enem koncu sveta spremeni barvo neba na drugem. In nas opomnil, da pod našimi nogami biva sila, ki jo lahko le spoštujemo, nadzorovati pa je ne bomo mogli nikoli.
Pridružite se nam tudi naslednjo nedeljo, ko bomo pisali o naravni katastrofi, ki je povzročila, da tistega leta ni bilo poletja.
