Ko Fikreta Sijerčić danes stopi v hotelsko avlo v Kranjski Gori, je ne pozdravljajo le zaposleni, temveč tudi spomini. Spomini na prve prihode po vojni, na negotove čase, na pogum, da začneš znova – in na trideset let vztrajnosti, ki so ta alpski kraj povezala z Bosno in Hercegovino bolj, kot bi si kdo lahko predstavljal. »Po vojni smo si z možem res želeli, da bi hčerki peljali nekam na zimske počitnice,« se spominja. »Pred vojno smo redno smučali doma, potem pa to ni bilo več mogoče. Iskali smo novo destinacijo.« Njuni hčerki sta imeli jasno željo: hotel ob smučišču, kjer lahko iz sobe stopiš naravnost v smučarskih čevljih. Pregledovali so kataloge, primerjali ponudbe, dokler ni padla odločitev. »Izbrali smo hotel Larix – danes Ramada Resort Kranjska Gora. Nekaj nas je enostavno potegnilo.«
Urejanje vizumov v Sarajevu
Bilo je leta 1997. Bosanske turistične agencije takrat še niso imele sklenjenih pogodb s slovenskimi hoteli, zato je Sijerčićeva s pomočjo moževega prijatelja iz Slovenije uredila rezervacijo sama. »Prišli smo – in ostali,« se nasmehne. »Od takrat smo redni gostje.« Hčerki sta medtem odrasli, študirali, si ustvarili družino. Danes sogovornica v Kranjsko Goro prihaja tudi z vnuki, ki se učijo smučati na istih strminah, kot so se nekoč njeni otroci. »To je najlepše. Da se zgodba nadaljuje.« Še danes se dobro spominja obdobja, ko Bosna in Hercegovina še ni imela brezvizumskega režima s Slovenijo. Takrat je nase prevzela tudi eno najbolj zahtevnih nalog – urejanje vizumov za celotne skupine. »Zbirala sem potne liste vseh, imena, številke, družine, vse je moralo biti natančno. S temi seznami sem šla na slovenski konzulat v Sarajevu in se dogovorila, da bom jaz tista, ki bo za vse uredila vizume,« pripoveduje. Celoten postopek je trajal vse do uvedbe biometričnih potnih listov in odprave vizumov. »Včasih smo si pomagali tudi z vibrom, samo da je bilo pravočasno urejeno. Ampak nikoli mi ni bilo težko – vedela sem, zakaj to delam.«
Od družinskih počitnic do 300 gostov v enem tednu
Naslednje leto so z njo prišli še prijatelji. Leto kasneje prijatelji prijateljev. In potem še drugi. »Nihče ni šel le enkrat,« pravi in doda: »Kdor je prišel, se je želel vrniti.« Danes, po treh desetletjih, v Kranjsko Goro vsako leto pripelje okoli 300 gostov, ki zapolnijo več kot 100 hotelskih sob. In to brez agencij, brez provizij. »To delam zato, ker imam Kranjsko Goro rada. To ni posel, to je odgovornost.« Gostje niso le smučarji – čeprav jih je večina. Nekateri pridejo zaradi bazenov, masaž, sprehodov, narave, celo obiska bližnje igralnice. »Pomembno je druženje. Tukaj praznujemo rojstne dneve, obletnice, tukaj se srečujemo.«
Kot organizatorka je Sijerčićeva znana po natančnosti, pa tudi po avtoriteti. »Če je skupina velika, mora biti red. Ampak red s srcem,« poudari. »Večina ljudi je predlagala, da ostanemo tukaj. Zakaj bi menjali, če smo zadovoljni s ponudbo, organizacijo in ceno?« V vseh teh letih je sodelovala s sedmimi direktorji Hit Alpinee, danes že z osmim, ki mu teče drugi mandat. In vsakemu, ki ga ob prihodu na novo delovno mesto spozna, reče: »Vi boste odšli, a jaz bom ostala,« pove in v smehu doda: »In res sem ostala.«
Fikreta Sijerčić je danes stara 76 let – in še vedno smuča. Zadnja leta občasno pride tudi maja, sama, na oddih. »Zelena Kranjska Gora mi je prav tako pri srcu kot zimska,« pove tiho. Ko jo vprašamo, ali bo kdaj organizacijo predala komu drugemu, se za trenutek zamisli. »Včasih res pomislim, da bom počasi zaključila. Ampak veste …« Nasmehne se. »Morda bo kdo nadaljeval. Govori se, da hčerka. Bomo videli.« Na koncu pogovora sama doda nekaj, kar ji je očitno zelo pomembno: »Ljudje naj vedo, da nisem bila samo organizatorka. Ko sem bila še aktivno zaposlena, sem bila direktorica pivovarne v Tuzli. Vodila sem ljudi, projekte, odgovornosti. To sem znala – in to še vedno znam.«
Ko jo opazujete, kako urejena, z dovršeno pričesko in ličili počasi zapušča konferenčno dvorano hotela, postane jasno: Fikreta Sijerčić ni le gostja. V vseh teh letih je postala institucija. In Kranjska Gora je del njene življenjske zgodbe – zgodbe, ki se že trideset let piše z zvestobo, toplino in neomajno voljo.
