Medtem ko vse bolj zaskrbljeno zremo v statistiko upadanja rojstev in poslušamo stavke, kako bi morali imeti Slovenci več otrok, pa nas navdaja z optimizmom, da število belih štorkelj pri nas narašča. Morda pa bodo le začele prinašati več otrok, kot starši radi razlagajo otrokom, kako so prišli na svet. Povezava med štorkljami, rojstvi in človekom je namreč že stara in sovpada predvsem z dejstvom, da se te toploljubne ptice vračajo v naše kraje spomladi, ko se začne narava prebujati, brsteti in rojevati, po drugi strani pa so štorklje strašno zveste ptice, njihove družine pa med sabo zelo povezane.
Mitov o štorkljah iz starih mitologij je sicer veliko, toda za našo realnost bi, če se kanček pošalimo, še najbolj ustreza tista iz stare Grčijo, ki pravi, da štorklje kradejo otroke. Ko je namreč Hera, grška boginja družine in plodnosti, svojo tekmico lepo Gerano spremenilo v žerjava z dolgim vratom, ker je imela razmerje z njenim možem Zevsom, se ta ni hotela ločiti od svojega novorojenčka, a ga je nato le iztrgala iz Herinih krempljev, zavila v odejo in z njim v kljunu odletela. Sčasoma so začeli ljudje žerjava enačiti s štorkljo in jo upodabljati z otrokom v kljunu.
321 parov, 807 mladičev
Kakorkoli, mite in legende pustimo ob strani, saj nas lahko razveseli podatek, da letos gnezdi pri nas kar 321 parov belih štorkelj, iz gnezd pa je poletelo 807 mladičev. Gre za največje številke v zgodovini popisa bele štorklje, ki ga na DOPPS-u izvajajo že od leta 1999 in ves čas po standardni metodi, zato so podatki tudi primerljivi. Vsak mesec junij se popisovalci, letos jih je bilo 13, za dva do tri tedne odpravijo na teren po Sloveniji in štejejo te velike elegantne ptice. Pomembno je, da so dnevni sončni, saj takrat mladiči stojijo in so dobro vidni.
Populacija štorkelj je začela rasti v zadnjih 13 letih, prej je rasla, a počasneje in z večjimi nihanji. Leta 1999 je bilo pri nas popisanih 203 parov štorkelj, iz gnezd pa je poletelo 363 mladičev. Že leta 2024 pa jih je gnezdilo 311 in iz gnezd je poletelo 673 mladih štorkelj. Število mladičev z lani na letos se je povečalo za kar 134 osebkov. Tako se je tudi povprečno število mladičev na gnezdo povečalo, iz približno dveh na 2,6.
Medtem ko številne živalske in rastlinske vrste po svetu izgubljajo bitko s človekom in njegovim negativnim odtisom v svetu, pa je ta ikonična ptica prekmurske pokrajine z globalnim segrevanjem ozračja vsaj na naših tleh pridobila.
Odseljevanje iz Prekmurja
Kaj se torej dogaja s štorkljami pri nas in kako to, da jih lahko vse pogosteje videvamo tudi na Gorenjskem in v drugih delih Slovenije, ne samo tradicionalno na severozahodu?
»Štorklja je edinstvena vrsta, ki omogoča pridobivanje podatkov o rodnosti, saj gnezdi v neposredni bližini človeka, je manj plašna kot druge vrste in se je na prisotnost ljudi navadila, zato jo motenje le minimalno moti. Ker so njihova gnezda za razliko od drugih ptic dobro vidna, saj gnezdijo v bližini naših domov, to je na dimnikih, drevesih in daljnovodih, je tudi štetje njihovih mladičev relativno enostavno,« je povedala Urša Očko iz DOPPS-a, ki že nekaj let intenzivno spremlja stanje štorkelj pri nas.
To spremljanje pa omogoča raziskovalcem razumevanje dogajanja s to vrsto v naši državi in sklepanje o spremembah v naravi. Dolgoletni podatki o populaciji namreč omogočajo tudi opazovanje nihanj in razumevanje vzrokov zanje. Urša Očko navaja, da je opazno odseljevanje štorkelj iz Prekmurja, kar prinaša ugotovitve, da izginjajo tudi travniki in njihova pestrost ter naraščajo njive, kar je prisililo štorklje, da so si poiskale nova območja za gnezdenje.
In poiskale so si jih marsikje po Sloveniji, le na Primorskem jih opazovalci še niso opazili, vsaj ne da bi stalno gnezdile. Kot sicer spomni Urša Očko, je ena štorklja res poskusila gnezditi v Ilirski Bistrici, pa ji to ni povsem uspelo. Najprej jo je sklatil z drevesa, kjer si je naredila gnezdo, veter, pa so ji domačini pomagali narediti novo gnezdo na dimniku, toda naslednje leto se ni več vrnila v ta vetrovni del države.
Vlažni travniki
»Tradicionalno so štorklje gnezdile predvsem v Prekmurju oziroma severovzhodni Sloveniji, kjer so imele na voljo veliko vlažnih trajnih travnikov, ki so bogati z njihovim plenom. Toda z leti so se razmere zanje v Prekmurju zaostrovale, zato so začele iskati nova gnezdišča. Danes jih najdemo celo na Gorenjskem, vendar vedno v ravnih predelih, bogatih s travniki, saj potrebujejo dober pregled nad okolico,« je razložila sogovornica.
Poleg izginjanja travnikov v Prekmurju je razseljevanje štorkelj po Sloveniji povezano tudi z medvrstnim tekmovanjem za hrano. Če je na območju preveč parov štorkelj, ima vsak par manj hrane, kar lahko posledično pomeni manj mladičev.
Štorklje so toploljubne ptice in prezimujejo v Afriki, vročina jih tako prav nič moti, saj so prilagojene na visoke temperature. »O tem pričajo tudi opazovanja med letošnjimi vročinskimi valovi, ko so starši vestno senčili in oskrbovali mladiče z vodo,« je podala zanimivost Urša Očko.
Španija je tista država, kjer živi največja populacija štorkelj v Evropi, ko začne poletje izgubljati na moči in prihajajo hladnejši dnevi, pa štorklje počasi odletijo na jug. V Afriko, vse do Egipta in celo Sudana.
Nevarna pot
To se začne dogajati že konec avgusta in v začetku septembra, razlaga Urša, slovenske štorklje pa se večinoma selijo po vzhodni selitveni poti, ki vodi v Afriko čez Evropo in Turčijo. »Le redke posameznice se odpravijo po jadranski poti čez Italijo in Sredozemsko morje. Mladiči ostanejo v Afriki od tri do pet let, dokler niso spolno zreli, nato se vrnejo v Evropo in pogosto na območje, kjer so se rodili, čeprav lahko gredo tudi drugam, v sosednje države. Zanimivi so primeri sorojencev iz istega gnezda, ki so se selili po različnih selitvenih poteh. Zato ni nujno, da bodo mladiči iz istega gnezda potovali po isti poti. Različne štorklje se preprosto zbirajo in nato skupaj odletijo.«
Mladičem na poti v toplejše kraje ni prav nič prizaneseno, to ni nobeno romantično lebdenje in popotovanje po zraku. Smrtnost štorkelj med selitvijo je namreč visoka, še posebej pri mladičih, saj jih preživi komaj četrtina. Tiste, ki preživijo nevarno pot, pa čakajo nevarnosti še v Afriki, vključno z lovom in krivolovom, zastrupitvami, zapletanjem v odpadke in trki z daljnovodi.
»Štorklje so se prilagodile na prehranjevanje na odprtih smetiščih, ki jih je v Afriki še precej. Problem so zamaški in obročki zamaškov, ki se jim zataknejo na kljun. Ker jih ne morejo spraviti dol, poginejo. Ali pa primer ene naših štorkelj, ki je poginila, ker se je zapletla v plastično vrečko.«
Čistilci kulturne krajine
Štorklje tradicionalno gnezdijo na dimnikih in drevesih, a sčasoma so postali tudi daljnovodi mesta, kjer si rade ustvarijo gnezda, predvsem zato, ker najdejo tam stabilno površino. »Pomembno je, da je gnezdo visoko, da imajo dober pregled nad okolico, in da ni v bližini gozda, kar zmanjšuje njihovo dostopnost plenilcem,« odvrne Urša Očko.
Čeprav so pari načeloma zvesti enemu gnezdu, pa se lahko posamezniki menjujejo ali preselijo v sosednja gnezda ter celo na drugi konec Slovenije. Do menjave lahko pride zaradi smrti enega od partnerjev med selitvijo ali zaradi bojev za gnezda, saj se štorklje raje naselijo v že obstoječa, stara gnezda, ki so uspešnejša. Starejša gnezda so namreč pogosto postavljena na dobrih prehranjevališčih, poleg tega pa imajo štorklje z njimi manj dela.
Štorklje imajo v našem okolju pomembno vlogo, so namreč čistilci in pomagači v kulturni krajini, saj pojedo veliko škodljivcev. Pa še nekaj je, izda Urša Očko, njihova prisotnost in zdravje sta kazalnik zdravja našega okolja, saj težave štorkelj lahko nakazujejo na težave v širšem ekosistemu, kot so izginjanje travnikov in uporaba škropiv.
Imajo pa ljudje v Sloveniji, še posebej v Prekmurju, do štorkelj zelo oseben odnos. »Pogosto jih sprejmejo kot del svoje družine in skrbijo zanje,« je dejala.
