Planinska zveza Slovenije ob vstopu v zimsko sezono ponovno opozarja, da zahtevajo gore pozimi zrelega obiskovalca, ki ima znanje o nevarnostih v gorah, orientaciji, vremenoslovju, obenem pa veliko izkušenj, odgovornosti in zavedanja, da bo gora počakala.
Če bi morali izbrati en dan v letu, ki je pisan na kožo povprečnemu Slovencu, je to 11. december, mednarodni dan gora. Smo namreč narod, ki se ne sprašuje, ali bi šel v hribe, temveč – kam gremo ta konec tedna in ali bo deževalo. Gore so v našem genskem zapisu. So v naši himni, na našem grbu in na naših profilih družbenih omrežij.
Namen tega dneva, ki so ga Združeni narodi razglasili leta 2003, sicer ni le spodbujanje nakupa novega jopiča iz goreteksa. Njegov namen je opozoriti na krhkost gorskih ekosistemov. Gore pokrivajo četrtino zemeljskega površja in so dom 15 odstotkom svetovnega prebivalstva, a se soočajo z velikimi izzivi: od podnebnih sprememb, ki topijo ledenike hitreje, kot se topi sladoled na portoroški plaži, do čezmernega turizma.
V Sloveniji imamo do gora skorajda religiozen odnos. Vstanemo ob štirih zjutraj, se odpeljemo v temo, grizemo kolena v strmino, samo zato, da lahko na vrhu rečemo, »joj, kakšni razgledi«, in pojemo tisti sendvič, ki ima na 2000 metrih okus po Michelinovi zvezdici. A z ljubeznijo pride odgovornost. Gore nas učijo ponižnosti. Tam gori nismo gospodarji, ampak obiskovalci.
Zato letos ob mednarodnem dnevu gora ne razmišljajmo le o osvajanju vrhov, ampak o njihovem ohranjanju. Naj bo edina sled, ki jo pustimo za seboj, odtis gojzarja v blatu, in edina stvar, ki jo odnesemo, lepa fotografija (in vsi naši odpadki, seveda). Srečno pot!
