V sveže jutro se je v Čepovanu prebudilo 17 mladih. Logično, mladim med 14. in 17. letom bi se prilegla še kakšna ura spanca več, a zunaj so jih klicali ptički in številne obveznosti, zapisane na tabli z dnevnim razporedom. Niso si izbrali počitnic ob morju, ne ob bazenu ali v mondenem letovišču, od koder bi s fotografijami polnili družbena omrežja, temveč 600 metrov visoko nad morjem v Čepovanu. Pridružili so se taboru za mlade, ki ga v hiši Čepovanka na obrobju vasi že več let pripravlja Mladinski center Nova Gorica. Nekateri so se na taboru srečali prvič, nekateri so se poznali od prej, vsi pa so morali doma pustiti misel, da bodo tabor preživeli ob pametnih telefonih in podrsavanju po ekranih. Ta teden dni je bil namenjen medsebojnemu povezovanju, krepitvi samozavesti, preizkušanju novih veščin in iskanju njihovih močnih področij – v živo.
Ker je mama rekla …
V Čepovan so jih – razen nekaj redkih izjem – poslali starši, prepričani, da jim bo bolj kot sedenje doma in večno podrsavanje po zaslonih pametnih naprav koristilo druženje s sovrstniki. »No, jaz nisem takšen, telefon me ne zanima preveč, tudi zunaj sem zelo rad,« se je temu nekoliko uprl Lan iz Goriških brd. »Si pa mislim, da je zato tu moj brat. Najin tata je bil prepričan, da bo to dobro za naju, da se malo sprostiva, da spoznava novo družbo,« je nadaljeval. Po treh dneh tabora se je moral strinjati, da je imel oče prav. »Prvi dan smo bili še malo nerodni, ker se nismo poznali, danes smo pa že ekipa,« se je kot sogovornik med prvimi opogumil Lan, ki je pravkar končal deveti razred.
Vodja oziroma koordinatorka tabora Maja Birsa je prikimala. Telefon imajo na voljo le eno uro na dan in tam po tretjem dnevu tabora se po navadi prelomi. Takrat telefon postane postranska stvar, pošljejo le še kakšno sporočilo prijateljem ali domačim in seveda ogenjčke na snapchatu, nato gredo naprej v živo, iz obraza v obraz, igrat karte. Najraje briškolo in remi.
»Vidijo, da preživetje ni vezano na telefon,« se je posmejala vodja tabora, ki ga Mladinski center Nova Gorica v Čepovanu pripravlja od leta 2021, od koronskih časov naprej. Tabor je prišel v pravem času, ko bi cele generacije mladih potrebovale umik od tehnologije in ne le nekaj posameznikov. »Ne znajo se več ne izražati ne komunicirati med sabo v živo. Čas ob telefonu jih prikrajša celo za nujen dolgčas, za razmislek o tem, v čem so dobri in kaj bi radi počeli v življenju. Tukaj smo zanje, da jih le malenkost porinemo v nove izkušnje in jim vrnemo nekaj samozavesti iz realnega sveta,« je dodala.
Izkoristi priložnost!
Na taboru so spoznali kmetijo, se učili taborniških veščin, se veliko pogovarjali, hodili, jahali konje, navsezadnje razbijali tudi strah pred mikrofoni novinarjev, ki smo jih obiskali. »Le priložnost je treba pograbiti, če ne drugega, boste ugotovili, da to ni za vas. Morda pa se izkaže popolnoma drugače,« jih je spodbujala mentorica. Tudi ko je bila na tnalu dilema, ali zlesti na konja ali ne. »Strah jih je, da jim ne bi uspelo ali da ne bi bili dovolj dobri za ta svet in družbo, ki žal predvsem s pomočjo spleta in družbenih omrežij spodbuja zgolj popolnost,« je pristavila.
Popolnost sončnega in ne prevročega dopoldneva, ko smo jih obiskali mi, bi znali spletni vplivneži verjetno narediti še bolj popolno in kičasto, za nas je bilo dovolj, da so nas mladi spustili medse. Dobesedno v ogrado za konje, kjer so se pripravljali na dopoldansko ježo. Eni so bili prvič med konji, drugi njihovi stari znanci. Ko ga je 16-letni Tobija prvič prijel za povodec in je konj veselo naprej mulil travo, je zadržek hitro odpihnilo po Čepovanski dolini. Drugi konj je s tresenjem ustnic izražal sproščenost, ko mu je lastnica Špela Šinkovec nadevala sedlo. »Ta poni je pravi poni. Sodeluje le, dokler njemu ustreza, tako kot najstniki,« se je posmejala. In najstniki z njo. Vedeli so, o čem govori.
Ko so si na glavo nadeli čelado, osedlali Minko, Texija, Lariso in druge konje, so jo mahnili navkreber. Skozi hladen čepovanski gozd je četica mladih in konj nekaj časa stopala v popolni tišini. Mimo osamljene kmetije in skozi visoko travo je že bilo slišati pogovor, nato pa po ovinkasti makadamski cesti, ki je vodila proti Dolenji Trebuši, mešanico topotanja kopit in škripanja peska pod podplati. Noben konj ni trmoglavil in nihče od mladih obupal.
Špela Šinkovec, ki ima v Čepovanski dolini konje in ranč, s taborom sodeluje že od vsega začetka. Tudi ona na svojih urah jahanja mlade spodbuja k temu, naj naredijo korak v neznano. »Konji pri tem lahko zelo pomagajo,« je prikimala dolgoletna jahačica, ko smo se spuščali proti dolini Idrijce, »saj mladi vidijo, da so nečesa sposobni, da so sposobni voditi konja. Tudi danes je bilo nekaj zadržanosti, predvsem med fanti, a ko s konjem vzpostavijo stik in se z njim nekaj časa družijo v ogradi, ta prepreka hitro zbledi. Konji so tako in tako znani kot terapevtske živali in če so pravilno vzgojeni ter jim tudi mi vračamo naklonjenost, začnejo z nami sodelovati. Poglejte, kako so s konji postali ekipa,« je pokazala na četico pred sabo. Eden je vodil konja za povodec, drugi je sedel na njem. »Kdor sedi na konju, mora zaupati tistemu, ki ga pelje. Počutiti se mora varno. Kdor vodi konja, ni odgovoren le zase, ampak za oba – za konja in jahača,« je opisala medsebojno vez.
Ljubezen ali naftna vrtina?
V preteklih dneh so obiskali kmetijo, ki jo v bližini vodi Tomaž Šavle, spoznali so orodja in stroje ter seveda vse pernate in kosmate prebivalce kmetije. S taborniki iz Roda soških mejašev so odkrivali osnove orientacije in preživetja v naravi ter se šalili, da so bili v teh nekaj dneh na zraku več kot prej celo šolsko leto skupaj. Zvečer so zakurili ogenj, ob njem pekli hrenovke in peli.
Na delavnicah so se pogovarjali o stresu in se učili tehnik sproščanja, razmišljali o vrednotah, ciljih in sreči. Z mislimi so bili celo pri novem letu, saj so za dobrodelni bazar izdelovali lampijončke. »Misel na sočloveka je še ena stvar, s katero bi med mlade radi vpeljali razmislek o širši družbi in o tem, kaj ji lahko s svojim znanjem, časom in talenti dobrega dajo. Želimo si, da bi se družba znova gradila tako kot nekoč, ko so poznali delovne brigade. Pogovarjali smo se o tem, kaj človeku daje vrednost in katere vrednote štejejo. Bi raje izbrali varnost, prijateljstvo, družino ali vilo z bazenom?« je pretekle dni opisala Maja Birsa.
Petnajstletni Lan je bil iskren: kombinacija obojega bi bila najboljša. »Sam sem včeraj v eni od iger prejel različne kartice – na enih so bile zapisane besede varnost, veselje, uspeh, ljubezen, na drugih naftna vrtina, vila ob morju, uspešno podjetje in tisoč evrov. Če vprašate mene, so vse to dobre stvari za človeštvo. Brez ničesar od tega ne bi šlo, eno naftno vrtino pa bi bilo seveda več kot odlično imeti,« se je namuznil in nadaljeval: »Mlade nas zanima marsikaj, želimo si vsega mogočega, sprejeti pa moramo tudi, da ne moremo vsega dobiti kar tako.«
»Na koncu smo ugotovili, da so duhovne in materialne vrednote med mladimi razdeljene na pol. Veliko jim pomenita družina in varnost, hkrati so vseeno zelo tržno naravnani,« se je posmejal vodja tabora in razkril, da so že med četrtošolci sanjski poklici tiktoker, spletni vplivnež, bloger, igralec spletnih iger. Poklici, ki se bodo prej ali slej morali znajti tudi v standardni klasifikaciji poklicev.
Konji, narava in domači kruh
Majo iz Kromberka so v vseh dneh najbolj pritegnili konji in njihova pomirjajoča prezenca. Tudi Julija iz okolice Kanala se je strinjala s tem, čeprav je zaradi hoje v jahalnih čevljih dobila žulje. »Konji so moja ljubezen, oživijo me, dajo mi energijo in včasih adrenalin. Pomagajo mi tudi pri premagovanju stresa. Tabor bi priporočila še komu,« je pripovedovala, ko se je s skupino vrnila s potepa. »Tukaj se mi zdi super, obkoljeni smo z naravo, športno smo aktivni, zrak je zelo dober. In sploh ni vroče,« je prednosti tega, da je za teden dni iz Krškega prišla v Čepovan, naštevala Karla. Skupaj s Tobijo iz Deskel sta rušila predsodke, da se mladi ne pogovarjajo več v živo, ampak zgolj prek sporočil. »Veste, meni je prav odveč, ko dobimo telefone za tisto uro na dan. Dolgčas mi je, ker se takrat ne pogovarjamo,« je dejala.
Gimnazijec Tobija je na tabor prišel skupaj s sošolcem. »Nimam težav z navezovanjem stikov, tukaj mi je super in najbolj všeč mi je bilo jahanje in obisk čebelarja. Prevzela sta me dobrota in gostoljubje čebelarja in njegove žene. Celo kruh sta nam spekla,« je bil navdušen. Ob vprašanju o njegovih vrednotah je brez pomisleka na prvo mesto postavil družino, na drugo vero in šele na tretje kaj materialnega. Kaj je njuno močno področje oziroma kaj želita postati? Tobija bi bil rad fizioterapevt – s hišo ob morju, Karla se najde v likovnem izražanju in petju. »Morda bi vseeno imela tudi kakšen dober avto, veliko pa mi pomenijo čevlji,« je iskrena, da bi nekoč rada imela čisto posebno osvetljeno stekleno sobo za čevlje. Osmošolka Maja, ki je na tabor prišla na pobudo mame in so jo prav tako navdušili konji, bi rada postala vzgojiteljica. Morda pa se bo nekoč na tabor vrnila kot mentorica.
Tabor je spremljalo šest mentorjev, ki so bili hkrati kuharji, čistilke, terapevti in po potrebi še marsikaj drugega. »Včasih ti mladi potrebujejo le pogovor. Posebej zvečer se marsikdaj odprejo. Vsako leto znova se veselim tega tabora, saj vidim, da jim lahko z malimi dejanji in spodbudami, pa čeprav jih včasih tečno naganjamo spat, pomagamo na njihovi poti,« je pritrdila Maja Birsa. Sedemnajstletni Nikola Preradovič, ki se je taboru pridružil kot mentor, se je strinjal. V prijetni senci je mladim pomagal izdelovati lesene ptičje hišice. »To je moja prva tovrstna mentorska izkušnja. Ko sem iskal poletno delo, sem se obrnil na novogoriški mladinski center. Vodim več delavnic, sodelujem pri pripravi zajtrka in drugih stvari. Z nekaterimi udeleženci smo skoraj enako stari, zato mi morda lažje zaupajo kakšne skrbi in težave, lahko se poistovetim z njimi. Vsak dan se bolj poznamo in vsak dan postajajo telefoni vse manjši problem,« je prikimal in dodal, da bo tudi sam s tega tabora, čeprav je na njem »službeno«, odnesel marsikatero novo znanje in veščino, ki mu bo v življenju zagotovo koristila.
