V Portorožu je sredi julija potekal program Sorojenci, ki ga vsako leto organizira Zveza Sožitje. Namenjen je otrokom in mladostnikom, ki imajo brate in sestre z motnjami v duševnem razvoju – torej tistim, ki pogosto prevzemajo odgovorno vlogo doma, a so redko v središču pozornosti.
»Gre za tabor, namenjen sorojencem otrok z motnjami v duševnem razvoju. Tukaj so torej otroci, ki so zdravi, ampak imajo brata ali sestro s posebnimi potrebami. Glavni namen je, da se en teden v letu posvetimo samo njim,« je povedala spremljevalka programa, psihologinja Meta Hunjet. Sama je že peto leto del ekipe. Poudarja, da gre za odgovorno, a tudi izjemno prijetno nalogo: »Vsako leto se skupine bolj ali manj ponavljajo, otroci se vračajo, zato je mogoče ustvariti res močne vezi.«
Na programu naslavljajo vsebine, s katerimi se sorojenci soočajo v času odraščanja. Vsak dan se odvijajo različne delavnice, igre, kopanje v morju, sprehodi, kuhanje in večerni program, vse aktivnosti pa spodbujajo pogovor in povezovanje. Kot pravi Vesna, stara 13 let: »Imamo se super, hodimo se kopat in se zabavamo.« Mia pa dodaja: »Na delavnicah se veliko pogovarjamo, nekajkrat smo šli tudi na nočno kopanje. Zadnji večer bomo imeli poslovilno zabavo.« Sedemnajstletni Gašper letos pozna skoraj vse udeležence programa, saj se srečujejo že vrsto let: »Ohranili smo tudi stike s tistimi, ki jih letos žal ni več tukaj, ker so starejši. Vračam se vsako leto in je zelo luštno.«
Spoznanje, da nisi edini
Program ne ponuja zgolj zabave in prijetnega druženja, ampak tudi prostor za pogovor in razumevanje. Otroci poudarjajo, kako dragoceno je srečati sovrstnike z enakimi izkušnjami: »Iz pogovorov sem izvedela, da res nisem edina, ki ima take težave, oziroma se soočam z enakimi stvarmi kot ostali sorojenci. Ugotovila sem, da smo skupaj v tem. Prav tako sem iz zgodb drugih izvedela, kako se lahko bolje soočam s svojo situacijo,« pravi Živa.
Šestnajstletni Ožbej pa dodaja, da skozi pogovor lahko najdejo drugačne pristope, ki bi lahko bili zanje učinkoviti. »To je super. V bistvu smo vsi v podobni godlji, imamo podobne težave, kar mi nekako predstavlja tolažbo.« Priznavajo, da je včasih res težko, ko se starši s sorojenci bolj ukvarjajo in so sami nekoliko na strani.
Za mnoge je prav občutek skupnosti tisti, zaradi katerega se iz leta v leto vračajo. Program jim omogoča nekaj odmika od družinske dinamike, mladi imajo na voljo več časa zase. Glavni cilj programa je, da otroci ostanejo čim bolj povezani, čez vse leto in tudi potem, ko program zaradi starostne omejitve ni več primeren zanje: »Želimo si, da sorojenci skozi program izmenjujejo svoje izkušnje in ugotovijo, da resnično niso sami,« zaključi Meta Hunjet.
