Vas je že kdaj zaneslo? Mene je. A imam dober izgovor. Na test sem dobil Fordovega mustanga dark horse. Ta me je iz diskretnega voznika čez noč spremenil v cestnega manijaka. Avto ima več nastavitev glasnosti izpuha. Kako zvenijo, ne vem, saj sem uporabljal samo najglasnejšo. Ni me motilo, ko sem zjutraj ob vžigu avtomobila zbudil ženo in pol soseske. Če sem iskren, je bil to na neki čuden način celo plus. Pa se je vse skupaj začelo dokaj krotko.
Na prvo vožnjo s testnim mustangom dark horse sem se odpravil sredi prometne konice skozi središče Ljubljane in mimo ozkega grla pri Orto baru. Zanimiva izkušnja. Na eni strani promet, ki se ni želel premikati hitro, na drugi strani vozilo, ki se ni hotelo premikati počasi. Nekje do železniške postaje sem usvojil, kako minimalen dotik stopalke za plin je ob desetstopenjskem samodejnem menjalniku še dovoljen, da se avto nadzorovano premika centimeter za centimetrom in z največ desetimi kilometri na uro. Pri tem je bilo treba v nekaterih primerih upoštevati tudi zajetne dimenzije mustanga. Ta je dolg kar 4,8 metra in z ogledali širok 2,08 metra. Recimo, da ni najbolje prilagojen za vožnjo po ozkih ulicah Črnega Kala.
Ko se je promet sprostil in pred mano odprla cesta, se je Fordov vranec izkazal z vsemi svojimi vrlinami. Pri tem gre opozoriti, da je veliko tega, kar avto daje vozniku, psihološke narave. Tako ne gre zanemariti izjemno posrečene agresivne estetike zunanje podobe. Nizka kupejevska silhueta z dolgim nosom, zračniki na pokrovu motorja in močno poudarjenimi boki zadaj ustvarja vtis, da je bliskovito hiter, četudi tisti hip miruje. Ko temu dodamo še zvočno kuliso petlitrskega osemvaljnega motorja, stvar postane že skoraj terapevtska za diskretnega in v kar največjo uvidevnost indoktriniranega Slovenca. Največji užitek voznika čaka ob vklopu motorja, ko ta zarezgeta s polnimi pljuči. Med vožnjo se nato nekoliko umiri, a še vedno ohrani zvok resnega osemvaljnika.
Vse to uspe zamaskirati tudi kakšno pomanjkljivost. Avto je sicer odlično vodljiv, se lepo obnaša v ovinkih ter se s širokim razkorakom in nizkim težiščem dobro drži cestišča. Celo toliko, da je že kar lepo udomačen »divji konj«. Njegove zmogljivosti so lepe. Premore kar 453 konjev (334 kW) in 540 Nm navora. Tudi pospešek je prepričljiv, saj do stotice potrebuje le 4,4 sekunde. Kljub temu ne gre ovinkariti, da sem v zadnjem letu in še malo testiral še hitrejši in močnejši avtomobil. Za povrh je šlo za karavana. Govor je o električnem BMW i6 M60 touringu s kar 600 konji in 795 Nm navora ter pol sekunde manj do stotice. A je pomembna razlika. Medtem ko mi je pri bavarcu ob instantnem električnem pospešku srce padlo v hlače, so mi pri američanu na rokah zrasle mišice. In to, mislim, je glavna poanta mustanga.
Ta psihološki učinek pomaga tudi spregledati dokaj krotek dizajn notranjosti, ki je kljub nekaterim prefinjenim potezam, kot je združitev voznikovega zaslona in multimedijske tablice pod enotno steklo, zelo proletarska. Še najbolj spominja na tiste delavske mobilnike, ojačane, da zdržijo tudi kakšen padec na gradbišču. Recarovi sedeži, ki jih je treba doplačati s 1800 evri, so bili zelo udobni in so voznika lepo prijeli tudi med živahnejšo vožnjo po ovinkih. Je pa zadnji plati znalo postati nekoliko toplo. Da so oblečeni v kombinacijo usnja in blaga, hkrati razkriva, da se je mustange zgodovinsko povezovalo zlasti z ameriškimi proletarci, ki so vseeno vajeni neke druge stopnje udobja.
Ford je ob tem dobrosrčno poskrbel, da bodo očetje nakup avtomobila lažje upravičili tudi pred odgovornimi partnerkami. Trdim namreč, da gre za izrazito družinski avto. Ne verjamete? Zaradi kupejevske oblike na zadnje sedeže ni mogoče posesti odraslih ljudi. Sem poskusil in sem moral s svojimi 180 centimetri glavo močno nagniti na stran. Veste, komu nizek strop ne dela težav? Otrokom! Pa še dva isofixa za otroška sedeža sta zadaj. Ju pa ne boste pogosto jemali ven. Avto ima samo tri vrata, vstavljanje otroških sedežev pa je kar naporno. Ampak je možno!
Tudi prtljažnik nekaj pogoltne. Solidnih 408 litrov. To je že skoraj na ravni družinskih mestnih terencev. Bi se pa splačalo zamolčati, koliko avto popije. Med testom je porabil kar 15,2 litra bencina na sto kilometrov. Pot na morje zna biti v takšnem žrebcu zato celo trikrat dražja kot s kakšnim sodobnim hibridom.
Vendar s tem je treba živeti. Mustang dark horse ni avto za vsak dan. Je avto za sladokusce, ki znajo ceniti mesene užitke vožnje. Tak avto bi našel kupce, tudi če bi se sanje o avtonomnih vozilih nekoč uresničile. So pa cene takšnega veselja v zadnjih desetletjih že presegle žepe likov iz pesmi Brucea Springsteena. Za osnovno različico s samodejnim menjalnikom je treba odšteti 83.600 evrov, za osnovno različico ročnega mustanga GT pa 68.700 evrov.
