V nekaj letih so športni terenci, znani pod oznako SUV, postali nova normalnost. Na parkiriščih prevladujejo vozila, ki so višja, masivnejša in vizualno samozavestnejša od »klasičnih« osebnih avtomobilov. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) so športni terenci leta 2023 že predstavljali skoraj polovico vseh prodanih novih avtomobilov na svetu, s čimer so postali osrednji nosilec globalnega avtomobilskega trga. A vprašanje, zakaj so športni terenci tako priljubljeni, ni le vprašanje okusa. Enako pomembno je vprašanje, zakaj jih danes proizvaja praktično vsak proizvajalec – od najdostopnejših znamk do prestižnih. Odgovor se skriva v prepletu psihologije kupcev, ekonomske logike industrije in širših družbenih ter regulativnih okoliščin.
Občutek varnosti in simbol aktivnega sloga
Razlogi, ki jih kupci navajajo ob izbiri športnega terenca, so na prvi pogled zelo pragmatični. Višji položaj sedenja pomeni boljši pregled nad cesto, lažji vstop in izstop, več prostora za otroške sedeže in prtljago. Avtomobilske organizacije že dolgo opozarjajo, da prav ergonomija in občutek prostornosti igrata ključno vlogo pri odločitvah družin, ki sicer vozilo uporabljajo povsem primerljivo kot klasičen osebni avtomobil ali včasih priljubljene enoprostorce.
Nad temi praktičnimi argumenti pa lebdi še en, težje merljiv, a izjemno močan dejavnik: občutek varnosti. Tudi kadar statistike ne potrjujejo enoznačne prednosti športnih terencev v vseh prometnih scenarijih, je psihološki učinek večje mase in višjega sedenja izrazit. Večje vozilo se intuitivno razume kot bolj zaščitniško, kot nekakšen oklep pred kaotičnim prometom, slabimi cestami in nepredvidljivostjo vsakdana.
Ta občutek ni zgolj tehničen, temveč tudi kulturni. Kot pojasnijo pri Mednarodni agenciji za energijo, se športnih terenec prodaja tudi kot simbol aktivnega, mobilnega življenjskega sloga – kot avto, ki je pripravljen na izlet, vikend pobeg ali slabo vreme, četudi večino časa stoji v mestni gneči. IEA tako v svojih analizah izrecno poudarja, da rast priljubljenosti športnih terencev poganjajo tudi podobe statusa, udobja in vsestranskosti, ki jih krepi agresiven in dolgotrajen marketing.
Sanjski izdelek industrije
Če kupci v športnih terencih iščejo predvsem občutek preglednosti, varnosti in »več avta«, je za industrijo ključna druga plat zgodbe: športni terenec je idealen izdelek, ker je pogosto tehnično soroden klasičnemu osebnemu avtomobilu, a se prodaja dražje. Veliko današnjih križancev je zgrajenih na istih platformah kot kombilimuzine ali limuzine; razlika je v karoseriji, višini, občutku prostornosti in predvsem v pozicioniranju. Proizvajalec lahko tako z razmeroma podobno osnovo doseže višjo ceno, kupec pa dobi vtis, da je izbral »bolj resen« in robustnejši avtomobil.
Da je ta premik zavestna poslovna strategija, se vidi tudi v tem, kako vodstva avtomobilskih hiš govorijo o svojem portfelju. Fordov izvršni direktor Jim Farley je v pogovoru za argentinski La Nación zelo neposredno razložil, da se Ford umika iz logike »za vsakogar nekaj« in se usmerja v bolj dobičkonosne modele in pojasnil, da se podjetje ne more več meriti z najcenejšimi modeli japonskih in korejskih tekmecev. »Ford je imel ambicijo biti znamka s celotno paleto modelov, a se je izkazalo, da je takšno poslovanje skoraj nemogoče,« je dejal.
Tak jezik kaže, kako industrija danes razmišlja o »smiselnem« avtomobilu: manj o segmentih, ki so nekoč predstavljali množični trg (mali in srednji avtomobili), in več o segmentih, kjer kupci lažje sprejmejo višjo ceno. V evropskem prostoru se ta logika pogosto razloži skozi »povpraševanje«, a dejansko gre tudi za preživetveno ekonomiko: elektrifikacija, programska oprema, baterije in novi dobavni tokovi so dragi, zato podjetja potrebujejo modele, ki v končni finančni bilanci pustijo več denarja. Tudi finančni rezultati v ZDA potrjujejo, da so športni terenci pogosto motor dobička. General Motorsa je v zadnjem četrtletju poročal, da je podjetje beležilo močno prodajo svojih najbolj donosnih vozil, med katerimi so tako imenovani poltovrnjaki in predvsem športni terenci.
A ta industrijska racionalnost ima širšo ceno. Mednarodna agencija za energijo (IEA) opozarja, da rast športnih terencev pomembno vpliva na porabo energije in emisije. Laura Cozzi, direktorica za trajnost in tehnološke analize pri Mednarodni agenciji za energijo, je ob predstavitvi izračunov vpliva športni terencev na rast emisij dejala, »Nad izsledki raziskav smo bili neprijetno presenečni.«
Okoljska in družbena cena
Razmah športnih terencev danes ni več le vprašanje okusa ali tržne mode, temveč ima merljive sistemske posledice. Mednarodna agencija za energijo (IEA) v analizi ugotavlja, da so bili veliki in težki osebni avtomobili v letu 2023 odgovorni za več kot petino rasti globalnih z energijo povezanih izpustov ogljikovega dioksida. Podatki iz različnih trgov kažejo, da so športni terenci ostali močno prisotni tudi v letu 2024: v Evropi so predstavljali okoli 54 odstotkov vseh novih registracij, v ZDA pa je ta segment vozil dosegel približno 75 odstotkov prodaje avtomobilov.
Kot opozarjata Laura Cozzi in Apostolos Petropoulos, težava ni zgolj v številu, temveč v učinku, ki ga ima prevlada večjih in težjih vozil na celoten prometni sistem. »Povprečen športni terenec tehta 200 do 300 kilogramov več kot srednje velik osebni avtomobil, zasede več prostora in v povprečju povzroči približno 20 odstotkov več izpustov,« pojasni Cozzi. »Če bi globalni vozni park športnih terencev obravnavali kot državo, bi bil po izpustih ogljikovega dioksida peti največji onesnaževalec na svetu – pred Japonsko in številnimi drugimi velikimi gospodarstvi,« dodaja.
Pri IEA pri tem poudarjajo, da rast športnih terencev izničuje del napredka, ki so ga v zadnjih desetletjih prinesli učinkovitejši motorji in elektrifikacija. Čeprav se povečuje delež električnih vozil, tudi tam prevladujejo športni terenci. Težja vozila pa poleg večje porabe energije zahtevajo tudi več materialov in kritičnih surovin, zlasti zaradi večjih baterij, kar dodatno obremenjuje dobavne verige.
Razprava se zato vse bolj širi onkraj vprašanja izpustov. Večja vozila pomenijo večje pritiske na omejen urbani prostor, večje zahteve po parkiriščih in infrastrukturi ter večja varnostna tveganja v mestih, kjer so pešci in kolesarji najbolj izpostavljeni. Višji sprednji del vozil spreminja dinamiko trkov, večji gabariti pa povečujejo mrtve kote in občutek ogroženosti v prometu.
Prav zato se na razmah športnih terencev že odzivajo tudi politike. Države, kot so Francija, Norveška in Irska, razmišljajo o zakonodajnih ukrepih za omejevanje povpraševanja po največjih modelih, nekatera evropska mesta, med njimi Pariz in Lyon, pa so že uvedla višje parkirnine za športne terence. S tem se razprava o športnih terencih dokončno premika iz zasebne sfere izbire v javni prostor odločanja: vprašanje ni več le, kaj ljudje želijo voziti, temveč kakšno mobilnost si lahko kot družba dolgoročno privoščimo.
