Nihče si ne želi vojne, je pa res, da nekateri z njo služijo, in to mastne denarce. Rapier, raketo zemlja-zrak, ki jo izstrelimo s kopnega proti zračnim plovilom, so najprej uporabili v falklandski vojni, kasneje še v zalivski, britanska vojska jo je uporabljala dolgih 50 let, še danes pa je del oborožitve v Iranu, Keniji, Maleziji, Omanu, Švici, Turčiji, Združenih arabskih emiratih in Zambiji. Precej manj kot izstrelek je bil nevaren neki drug rapier, avtomobil, ki so ga pod okriljem znamke Sunbeam predstavili leta 1955, ko je bila na Otoku druga svetovna vojna le še bled spomin, na cestah pa je zdržal vse do leta 1976. Le redki so se ohranili vse do danes, uradno naj bi jih bilo v Veliki Britaniji registriranih le še 33.
Pod obliko se je podpisalo podjetje Raymond Loewy Associates, avto pa je močno spominjal na model studebaker starliner iz leta 1953. Karoserija je bila dvobarvna, kar je bilo tipično za tisto obdobje, ročica menjalnika je bila zraven volanskega obroča, že serijski so bili vložki iz usnja. Izdelovali so ga kompleksno in na več lokacijah, motor in menjalnik pa so vgradili na koncu v tovarni v kraju Ryton-on-Dunsmore blizu Coventryja. Motor je imel prostornino 1,4 litra, njegova moč je bila 64 konjev (47 kW), menjalnik pa 4-stopenjski. Ta 4,1 metra dolg avto so testirali tudi pri britanski reviji The Motor, kjer so izmerili maksimalno hitrost 138 km/h in pospešek do stotice v 20,9 sekunde, povprečna poraba je bila 9,3 litra. Zanj so hoteli 1043 funtov z že vključenim davkom. Med letoma 1955 in 1958 so izdelali 7477 enot prve generacije.
Namesto usnja v notranjosti cenejši vinil
Drugo generacijo so napovedali 6. februarja 1958, bila je naprodaj tudi kot kabriolet. Nekoliko predelana različica je nastopila tudi na reliju Monte Carlo, za volanskim obročem pa je sedel Peter Harper. Da bi čim bolj znižali proizvodne stroške, v notranjosti niso več serijsko uporabljali usnja, namesto njega je prednost dobil cenejši vinil. Rapier je poganjal novi 1,5-litrski motor, ki je bil s 73 konji (54 kW) pričakovano močnejši, čeprav je bil pospešek do stotice še vedno zelo dolgih 20,2 sekunde. So mu pa spredaj namestili večje in zmogljivejše zavore. V vsega enem letu proizvodnje so jih izdelali 15.151. Tretja generacija na prvi pogled ni bila drastično spremenjena, so pa bile spremembe bolj vidne v notranjosti. Preoblikovali so sedeže in notranje plošče iz vinila, ki so imele kontrastne robove, namesto gumijastih preprog pa so uporabili preproge z globokimi »dlakami«. Armaturna plošča je bila prekrita z orehovim furnirjem. Mehanično gledano je tretja generacija spominjala na športni avto sunbeam alpine, od katerega je prevzela tudi močnejši 78-konjski (58 kW) motor, avto je bil tudi bolj stabilen, zavore pa učinkovitejše. Maksimalno hitrost so dvignili na 148 km/h, tudi pospešek 16,6 sekunde do stotice je bil hitrejši. So se pa sredi leta 1963 odločili, da končajo proizvodnjo kabrioleta.
Pete generacije kupci niso dobro sprejeli
Četrto generacijo so zasnovali na novo, naredili so tudi nekaj prototipov in jih uspešno testirali, nato pa so pri skupini Rootes spremenili fokus in novi avto poimenovali humber sceptre prve generacije, rapier tretje generacije pa so samo preoblikovali, v želji, da bi kupce nagovarjal vsaj še nekaj let. Največja sprememba je bila zagotovo, da ni šlo več za športni kupe, temveč za potovalno limuzino, kar se je najbolj poznalo pri zajetnejših kolesih, ki so bila 13-palčna. Spremenili so tudi sprednji del, ki je postal modernejši. Zaradi novega pokrova motorja je bil videti nižji in položnejši, žarometi so dobili nove obrobe. Povečevanje moči motorja se je nadaljevalo, imel je 84 konj (63 kW) in 123 Nm navora, na testiranjih so avto pognali vse do 146 km/h. Do leta 1965 so jih izdelali 9700. Rapier pete generacije je močno spominjal na četrto, le da je bil najzmogljivejši doslej (153 km/h najvišje hitrosti in 14,1 sekunde pospeška do stotice), a ga kupci niso najbolje sprejeli, bil je z naskokom najslabše prodajan med vsemi generacijami in je do junija 1967 našel le 3759 kupcev. To je pomenilo smrt rapierja, kot so ga poznali dotlej.
»Avto je na cesti zanesljiv. Vozi in deluje dobro, ima odličen menjalnik, je udoben za potovanje in ne ropota. Ko je vreme lepo, se z njim pogosto vozim naokoli,« pravi John Bolden, ponosni lastnik rapierja kabrioleta letnik 1962. Njegov rapier ima prevoženih 104.000 kilometrov, Bolden pa je četrti lastnik. Avto je kupil leta 2012. Zadnji rapier je bil z letom 1967 fastback coupe, katerega imidž je bil športen, je bil pa dimenzijsko zajetnejši avto, z dolžinsko mero 4,4 metra. Skorajda nespremenjenega so prodajali do leta 1976, v tem času je zapeljal v 46.204 garaže, so pa proizvajali tudi močnejšo različico, ki so jo poimenovali rapier H120, njena moč pa je bila 112 konjev (82 kW). V ZDA so rapierja prodajali pod imenom alpine GT. Danes so rapierji na cestah prej izjema kot pravilo, za dobro ohranjeni letnik 1959 pa je treba odšteti okoli 8700 dolarjev.
