Kakšen voznik ste, brezmadežen ali s kazenskimi točkami na računu?
Kazenskih točk nimam, a brezmadežni voznik ravno nisem. Dobil sem že nekaj kazni zaradi prehitre vožnje. Je pa res, da prekoračitve niso bile velike. V sedmih letih, odkar imam vozniški izpit, me je radar ujel dvakrat ali trikrat. Šlo je za prekoračitve v mestu, ko sem bil za trenutek ali dva nezbran in osredotočen na nekaj drugega, ne na vožnjo.
Sprašujem z razlogom, Slovenci se imamo za odlične voznike. Tudi vi?
Že prej sem se imel za odličnega voznika, po tem tekmovanju pa sem dobil dodatno potrditev, da sem dober voznik, navsezadnje so tako presodili tudi inštruktorji varne vožnje.
Očitno vam je vožnja od nekdaj blizu?
Rodil sem se z volanom v roki, že od nekdaj mi je bil avtomobilizem blizu. Nedeljske popoldneve sem preživel ob gledanju formule 1 in motociklizma. Pri vožnji danes nimam težav.
Za vas so na tekmovanju mladih voznikov dejali, da ste izstopali. Ste popoln voznik ali vam kakšna prvina še vedno povzroča težave?
Popolnega voznika najbrž ni, ker se na cesti zgodi ogromno situacij, na katere se je treba ustrezno odzvati. Zato je nerealno pričakovati, da se bomo vsi znali na vse pravilno odzvati. Mislim, da na izboru nisem pretirano izstopal, sploh v finalu nas je bilo deset enakovrednih voznikov in vsi smo morali pokazati kar nekaj znanja, odločale pa so malenkosti in dnevna forma, če se izrazim po športno.
Kaj je bilo na tekmovanju najzahtevnejše?
Zagotovo prva pomoč. Marsikdo pri tej temi kar malce zmrzne in ne ve, kako se pravilno odzvati. Imam srečo, da sem prostovoljni gasilec, zato prvo pomoč pogosto vadimo in so osnovni postopki zame rutina.
Ko se pogovarjam z mladimi, mi marsikateri pove, da nima vozniškega izpita, ker mu ni pomemben. Si vi lahko predstavljate življenje brez avtomobila?
Težko si ga predstavljam. Živim na podeželju, kjer je javni promet slabo dostopen. Poznam pa veliko kolegov, ki so vozniški izpit opravili pozno, po 25. letu, saj ga prej niso potrebovali. Živeli so v mestih in jim je bilo vse dostopno oziroma pri roki. Z javnim potniškim prometom so lahko opravili 99 odstotkov obveznosti.
Kaj je mladim alternativa za avto?
V večjih mestih pride javni promet še kako prav, na obrobju pa je zgodba narobna. Vemo pa, kakšen je danes življenjski ritem in kaj vse zahteva od nas. Vsaka minuta, ki jo pridobimo, nam je pomembna.
Je največja težava v tem, da je mladim strošek za avto previsok? Ali sploh nimajo želje, da bi ga vozili?
Zagotovo je težava tudi finančne narave. Če primerjam cene pred sedmimi leti, ko sem sam opravljal izpit, in tiste lani, ko se je tega lotil mlajši brat, je razlika občutna. Previsoki stroški od opravljanja izpita zagotovo odvrnejo marsikaterega mladega, ki se za opravljanje odloči pozneje, ko so finance manjša težava.
Bi v postopku pridobivanja vozniškega izpita kaj spremenili, da bi bili mladi vozniki na cesti še bolj suvereni, njihova vožnja
pa varnejša?
Postopek pridobivanja vozniškega izpita je dobro zastavljen, tudi sam sem od inštruktorja odnesel ogromno znanja. Seveda pa se vsega v 30 do 40 urah ni mogoče naučiti. Svoje prinesejo šele prevoženi kilometri. K sistemu izobraževanja nimam pripomb, edina težava so trenutno dolge čakalne dobe.
Izkušnje so pomembne. Število nesreč s smrtnim izidom pri mladih do 24. leta starosti pa je skoraj dvakrat večje kot pri izkušenejših voznikih. Pogosto je pri nesrečah mladih tudi alkohol. Bi mu morali odločno reči ne?
Alkohol in promet ne gresta skupaj, se pa zdi, da je pitje alkohola postalo nekakšna folklora. Pri kaznovanju smo dokaj strogi, se pa včasih zdi, sploh na podeželju, kot da so vsi nenehno pod vplivom alkohola, čeprav je resnica drugačna. Mislim, da se je pri mladih zadnja leta zgodil premik v glavi in se zavedajo, da se pitje alkohola in vožnja avtomobila izključujeta.
Ker kot družba alkoholu ne zmoremo reči ne. Zakaj smo do pitja alkohola tako strpni?
V družbi je čutiti tradicionalni vpliv Sredozemlja, kjer alkohol dojemamo kot dodatek hrani, zato pitja ne obsodimo do te točke, kot se morda od nas pričakuje.
Kaj menite o psiholoških testih, ki bi že takoj izločili tiste, ki za volan ne sodijo?
Včasih res opazim, da posameznik ni primeren, da sede za volan. Ali lahko takšnega posameznika psihološki testi zares prepoznajo, je drugo vprašanje. Takšno testiranje se mi zdi nujno, saj čisto vsi resnično ne sodijo za volan.
Marsikateri voznik opravi vozniški izpit, ker je to nujni del življenja, številni pa se ne zavedajo nevarnosti, ki jih vožnja prinaša, saj je posedovanje izpita svojevrstna licenca za ubijanje.
Teorija vožnje je eno, praksa pa drugo. Vsega o prometu nas knjige ne morejo naučiti, zato so prevoženi kilometri še kako pomembni. Pomembno je, da prve kilometre naredimo v preverjenem okolju in z nekom, ki nam bo znal vožnjo pravilno predstaviti.
Starejši vozniki pravijo, da ste mlajši do njih v prometu nestrpni. Se strinjate?
Da smo mladi hudo nestrpni do starejših, ne bi rekel. Opažam, da smo mladi do vseh ljudi postali precej strpnejši. Seveda je težko posploševati, vedno lahko najdemo ekstreme tako med mladimi kot starejšimi. Je pa res, da danes živimo drugače, precej hitreje, zato mogoče starejši več aktivnosti dojemajo kot nestrpnost.
Sam sem po starosti nekje vmes, mi pa vozniško dovoljenje velja do 80. leta starosti. Se vam to zdi normalno?
Zdravniško preverjanje po 80. rojstnem dnevu je seveda prepozno. Vemo, da imajo nekateri zdravstvene težave že občutno prej in lahko postanejo potencialno nevarni vozniki. Strinjam se, da je treba mejo spustiti in za starejše uvesti programe, pri katerih lahko sami ocenijo, koliko še obvladajo vožnjo in ali bi potrebovali kakšno pomoč ali trening vožnje.
Pred časom sem se tudi sam prepričal, kako zelo drugačna je vožnja, ko si starejši, in sicer s tako imenovanim simulatorjem staranja. Izkušnjo svetujem vsem mlajšim voznikom, da bodo videli, zakaj je do starejših v prometu treba biti nekoliko strpnejši.
Seveda s starostjo in omejitvami vožnja postaja drugačna. Zaznave in odzivi se spremenijo. Mladi voznik si težko predstavlja, kako je voziti z vsemi temi omejitvami, toliko bolj, ker promet od voznika zahteva vnaprejšnje predvidevanje. Reakcije se z leti upočasnijo, vožnja pa postane zahtevnejša.
Na izboru so v svoji kategoriji tekmovala tudi dekleta. Ste jih opazovali? Številni moški so prepričani, da so boljši vozniki kot ženske. Kakšno pa je vaše mnenje?
Na finalnem izboru so tudi dekleta prikazala ogromno znanja. V moji skupini smo bili štirje, tudi dve dekleti, ki sta obvladali vožnjo. Tudi v pogovoru med različnimi vajami smo si izmenjali kakšen nasvet.
Moj prvi avto je bila 17 let stara stoenka. Si predstavljate, da bi danes vozili takšnega starčka?
Na letošnjem izboru smo imeli srečo, da smo preizkusili tudi avtomobile starejšega letnika, saj sta bila na poligonu za vožnjo na voljo renaulta 4 in 5, se pravi dve legendarni vozili s slovenskih cest. Tako smo na lastni koži občutili, kako velika je razlika med avtom starejšega in novejšega letnika.
Danes so avtomobili občutno varnejši in opremljeni s številnimi asistenčnimi sistemi. Jih uporabljate?
Kadar so na voljo, jih uporabljam. Pri vožnji je dobrodošla vsaka pomoč, ti sistemi pa lahko precej pomagajo v nepredvidenih okoliščinah in tudi po njihovi zaslugi se pogosto prepreči kakšna nesreča. Lahko namreč popravijo kakšno napačno reakcijo in nas opozorijo na morebitne nevarnosti.
Zdaj boste leto dni vozili renaulta capturja, ki je nagrada za zmago. Zadovoljni?
Zelo sem zadovoljen. Moj avto je zato parkiran in pripravljen na prodajo, saj mi je captur resnično všeč.
Potem pa … Predvidevam, da to vendarle ni vaš sanjski avto?
Na vrhu seznama avtomobilov, ki jih želim peljati, je novi renault 5, ki ga poganja elektrika. Rad pa bi peljal tudi kakšen bolj športni avto nemškega proizvajalca. Rad bi preizkusil čim več avtomobilov, saj se njihove vozne lastnosti precej razlikujejo.
Je mogoče sanjski gasilski avto, ki ga že vozite?
Nedavno smo ravno naročili novo, večje gasilsko vozilo, ki bo zame sanjsko. Izpit za vožnjo kategorij C in E seveda imam in sem gasilski avto že vozil. Tudi zato sem prepričan, da se lahko usedem v katero koli vozilo in ga tudi varno peljem.
Predvidevam, da je vožnja kar zahtevna in predvsem drugačna od vožnje avtomobila?
Z vožnjo osebnega avtomobila se vožnja gasilskega ne more primerjati. Med vožnjo vseh vozil s prednostjo je vedno čutiti velik stres, saj se mudi, ker si želimo čim hitreje priti do cilja. Praviloma se zgodi ogromno nepredvidenih situacij, zato je v krvi veliko adrenalina. Za nameček nikoli ne vemo, kako se bodo na prižgane modre luči in zvok sirene odzvali drugi udeleženci v prometu.
Je nekaj posebnega tudi to, da je na nujni vožnji mogoče peljati hitreje od omejitev?
Vožnja je posebna, a gostota prometa nam le redko omogoča, da vozimo z dosti večjo hitrostjo od dovoljene.
