Po koncu druge svetovne vojne je avtomobilsko podjetje Tatra dobilo nenavadno nalogo: razviti domačo reprezentančno limuzino, namenjeno izključno državnemu vrhu, torej ministrom, partijskim funkcionarjem, direktorjem velikih podjetij in ambasadorjem. Avto naj bi bil znak položaja in hkrati dokaz tehnoloških zmožnosti države.
Proizvodnja se je začela leta 1956 in trajala skoraj dvajset let. V tem času je nastalo nekaj več kot 20.000 primerkov, kar kaže na dejstvo, kako ekskluziven in pomemben avtomobil je Tatra 603 v resnici bila. Na cestah vzhodnega bloka je Tatra 603 predstavljala tisto, kar so na Zahodu pomenili Mercedes, Jaguar ali Citroën DS: prestiž, moč in politični vpliv.
A že na prvi pogled je bilo jasno, da Tatra ni želela posnemati zahodnih limuzin. Oblika je bila futuristična, aerodinamična in skoraj organska. Mehke linije, izrazito zaobljen zadek in repna plavut so avtomobilu dali videz letala na kolesih. Prve različice so imele celo tri žaromete stisnjene v središče nosu, kar je predstavljalo drzno potezo, ki je prelomila s takratno avtomobilsko »normalnostjo« dveh simetričnih luči na robovih in je prav zato ostala ena najbolj takoj prepoznavnih oblikovalskih rešitev v zgodovini avtomobilizma.
Motor v prtljažniku
Največja posebnost Tatre 603 se skriva tam, kjer je pri limuzinah običajno ne iščemo: v zadku. Pod zadnjim pokrovom, tam kjer je po navadi prtljažnik, se je skrival zračno hlajen 2,5-litrski V8. Medtem ko so zahodne limuzine svoj prestiž gradile na velikih motorjih spredaj in klasični, predvidljivi arhitekturi, je Tatra vztrajala pri lastni tradiciji aerodinamike in zadnjega motorja. To je bila logika »inženirskega« avtomobila: manj zapletenega hladilnega sistema – brez hladilnika in dolgih cevi – za zanesljivo delovanje in občutek, da se avto ne uklanja modnim pravilom, temveč razvija svoja.
Motor je v različnih izvedbah ponujal približno sto konjskih moči, prek 4-stopenjskega ročnega menjalnika pa je limuzino konec petdesetih let brez težav pognal do okoli 160 kilometrov na uro; hitrosti, ki je takrat pomenila resen potovalni tempo. Še bolj kot surova moč pa je bila pomembna celotna zasnova: zračno hlajenje, pogon na zadnja kolesa in relativno lahka, gladko oblikovana karoserija so ustvarili avtomobil, ki je bil tehnično in značajsko povsem drugačen od zahodnih tekmecev. Tatra ni ponujala »salonske« elegance v nemškem smislu, temveč idejo, da je prestiž lahko tudi eksperiment.
Teža nad pogonskimi kolesi je na slabih cestah prinašala dober oprijem, avto je bil pri višjih hitrostih presenetljivo stabilen, zračno hlajenje pa je pomenilo manj občutljivosti na mraz, vročino in dolge razdalje. Hkrati pa je ta arhitektura zahtevala zbranega voznika, kajti teža motorja zadaj je na meji oprijema znala »poriniti« zadek, zato avto ni bilo pametno voziti grobo ali prehitro v ovinek, v kolikor nisi želel končati v bližnjem jarku.
V notranjosti je avto ponujal tisto, kar bi danes imenovali socialistični luksuz: mehke, široke sedeže, veliko prostora zadaj in občutek, da je narejen predvsem za pomembne potnike. Tatra 603 je bila torej limuzina, ki je prestiž razumela v ideji, da ima država dovolj samozavesti, da si lahko privošči avtomobil, kakršnega nima nihče drug.
Tatra 603 je bila skozi desetletja večkrat posodobljena, a njen značaj se ni spremenil. Vedno je ostala nekoliko nenavadna, nekoliko ekscentrična in povsem samosvoja. Prav ta samosvojost ji je po padcu železne zavese prinesla kultni status.
Na Zahodu so jo začeli odkrivati zbiratelji in ljubitelji avtomobilske zgodovine, ki so v njej prepoznali luksuzno limuzino, ki ni sledila nobenim pravilom. Danes je Tatra 603 cenjen starodobnik, ki ga na srečanjih klasikov spremlja radovednost in občudovanje.
Njena zgodba je tudi opomnik, da je avtomobilska zgodovina veliko širša od zahodnih blagovnih znamk. V času politične delitve Evrope je v Brnu nastajala limuzina, ki je združevala aerodinamične eksperimente, tehnično drznost in politično simboliko. Tatra 603 je bila avtomobil, ki je služil sistemu, a ga je hkrati presegla.
