Izročilo pravi, da smo bili ljudje nekoč složni. Tako složni, da smo se v nekem trenutku lotili gradnje nečesa tako veličastnega, da bi nas lahko povzdignilo vse do nebes. Kar se je zgodilo, je znano. Med ljudi je vstopila nesloga. Še vedno so govorili, a se niso več sporazumevali. Iz enega skupnega jezika jih je nastalo mnogotero. Skupni projekt je razpadel, ljudje pa so se razšli in razdelili.
Morda se v omenjeni zgodbi skriva nekakšna metafora razpada zahodne civilizacije v trenutku njene največje naprednosti. Kdo bi vedel? Je pa jasno, kako težko je vse ljudi sveta zopet združiti za isto mizo in iskati jezik, ki bi bil vsem domač. Ni šlo z latinščino, kaj šele z esperantom, tudi angleščina in kitajščina se ne izideta. Včasih pa nam težave delajo tudi prometni znaki. Celo tisti, domači.
Poznamo osnovne znake
»Iz izkušenj opazovanja prometnega vedenja lahko ugotovimo, da slovenski vozniki praviloma dobro poznajo osnovne prometne znake, kot so znaki za omejitev hitrosti, prednost, prepovedi in obvezne smeri. Gre za znake, s katerimi se srečujejo vsakodnevno in so temelj varnega vključevanja v promet,« pravi Zala Grilc iz Agencije za varnost prometa (AVP). »Več težav pa se pojavlja pri manj pogostih ali specifičnih prometnih znakih, znakih v območjih začasnih prometnih ureditev (gradbišča, zapore), kombinacijah znakov z dopolnilnimi tablami ter pri znakih, ki urejajo promet za posebne skupine udeležencev, kot so kolesarji in pešci.«
Za šankom se včasih utrnejo tudi prebliski, da bi bilo prometno signalizacijo treba posodobiti oziroma izboljšati. Da bi bila potem bolj jasna, bolj opazna in da bi bilo z njo povezanih težav manj. Grilčeva se s takšno potezo ne strinja. »Prometni znaki so namenoma standardizirani in oblikovno zelo stabilni. Enotna oblika, barve in simboli omogočajo, da so znaki prepoznavni tudi tujim voznikom, ne glede na jezik ali državo. Zato radikalne spremembe oblike znakov praviloma niso smiselne.«
Človeštvo se že okoli obstoječih sistemov prometnega označevanja ni poenotilo v celoti. Je pa danes mnogo bolje, kot je bilo nekoč. Nam najbolj znan je sistem, ki ga je vzpostavila Dunajska konvencija leta 1968. Upošteva ga več kot 70 držav, vključno s Slovenijo in večino Evrope, deli Azije in Afrike. Sistem poskuša jezikovne razlike preseči z uporabo abstraktnih, a splošno razumljivih simbolov. Opozorilni znaki so trikotne oblike z rdečo obrobo in belo (ali rumeno) podlago. Prepovedni znaki pa so okrogli z rdečo obrobo.
Drugi je ameriški sistem MUTCD, ki ga uporabljajo v ZDA, Kanadi, Avstraliji in nekaterih latinskoameriških državah. Ta sistem ima poudarek na besedilu. Znaki pogosto vsebujejo napise v angleščini. Iz tega sistema sicer izhaja tudi znak stop, ki ga uporabljamo vsi.
Lestvica pomembnosti
Razlog, zakaj vse države nimajo enotnega sistema, je ekonomski. Zamenjava prometne signalizacije bi bila tam, kjer so bila cestna omrežja že velika, predraga. Zato je še vedno na voznikih, da se pred vožnjo v tujini pozanimamo, ali razumemo tamkajšnji jezik prometnega označevanja. Ponižnost pri tem ni odveč. Tudi če znate angleško, bi vas v ZDA verjetno zmedla tabla z napisom »PED XING«, ki je okrajšana oblika za »pedestrian crossing« oziroma prehod za pešce. Saj veste, ped xing - jasno, kajne.
Preden se posmehujemo glede tuje signalizacije, pa naj počistimo še pred svojim pragom. Psiholog prometa dr. Marko Polič opozarja, da številni vozniki ne razumejo niti znakov svojega domačega sistema označevanja. Dodaja, da bi bile izboljšave sicer možne, a tudi on opozarja pred radikalnimi posegi, saj je obstoječi, zlasti evropski sistem plod mnogih preteklih raziskav in zelo jasno označuje, za kakšno vrsto znaka gre. »Ob vidnih značilnostih samih znakov je pomembno, da kot celota na nekem cestnem omrežju tvorijo skladen sistem,« še opozarja.
Pri prepoznavanju prometnih znakov igra veliko vlogo tudi človeška narava. »Raziskave so pokazale, da vozniki ne zaznavajo oziroma si ne zapomnijo vseh prometnih znakov enako. Ustvarijo si nekakšno subjektivno lestvico prometnih znakov glede na pomembnost in si nekatere (npr. omejitev hitrosti) bolje zapomnijo kot druge (npr. splošna nevarnost, prehod za pešce).«
Dodaja še, da pogosto niti ne gre toliko za nepoznavanje pomena znaka, temveč za to, da voznik znaka ne zazna pravočasno ali mu v konkretni prometni situaciji ne posveti dovolj pozornosti. Polič dodaja še, da vozniki na znani cesti praviloma tudi spregledajo na novo dodane ali spremenjene znake. Celo tako drastične spremembe, ko dvosmerna cesta postane enosmerna.
Vožnja na pamet
Enako opažajo pri AVP, kjer priznavajo, da zna takšna »vožnja na pamet« povzročiti težave pri uvajanju dinamičnih omejitev hitrosti, ko se omejitve na digitalnih prometnih tablah prilagajajo glede na razmere na cesti. »Čeprav so spremenljive prometne signalizacije pomembno orodje sodobnega upravljanja prometa, obstaja tveganje, da jih vozniki zaradi rutine zaznavajo kot ozadje. Prav zato morajo biti takšni sistemi jasni, nedvoumni in vizualno dovolj izraziti, da pritegnejo pozornost tudi takrat, ko voznik meni, da razmere že pozna,« je opozorila Zala Grilc.
Tudi sicer meni, da je izrednega pomena, kako prometne oznake umeščamo v prostor, da ne bi postali le šum. »V praksi se pogosto izkaže, da znak sicer obstaja, vendar je delno zakrit, postavljen prepozno, ali pa se izgubi med drugimi informacijami, kot so oglasi, obvestila ali prometna oprema. Namesto spreminjanja samega znaka je zato ključno, da je prometna signalizacija pregledna, logična in dosledna, predvsem pa prilagojena dejanskim razmeram na cesti.« Te vidiki so tudi izrednega pomena, ko gre za starejše voznike. Teh pa je v Sloveniji vse več. Ta vidik prometne signalizacije AVP sicer obravnava s projektom Sožitje, ki je namenjen večji varnosti starejših udeležencev v prometu.
Dodaten prometni izziv današnjega časa je popolna preobremenjenost z vizualnimi dražljaji. K tej prispevajo zlasti moteči in številni oglasni panoji, svoje pa lahko prispevajo tudi prekomerne postavitve prometnih znakov. »Pri prometni signalizaciji velja načelo, da več znakov ne pomeni nujno večje varnosti. Preobremenjenost z informacijami lahko vodi do tega, da voznik pomembnih znakov sploh ne zazna ali jih začne nezavedno ignorirati,« pojasni Zala Grilc, Polič pa dodaja: »V kolikor je znakov preveč, sploh na točkah največje spoznavne obremenitve (npr. križišče), bo voznik preobremenjen z informacijami in bo lahko spregledal kako ključno. Tudi premalo znakov lahko vodi v neustrezno prometno vedenje (npr. voznik išče nek odcep, ni pa znaka, ki bi mu povedal koliko je še do tja), saj znaki pripravijo voznika na to, kaj je pred njim (npr. ovinek, odcep,...) in se zato lahko ustrezno odzove (npr. upočasni).« Zato zagovarja staro in preverjeno načelo prave mere.
»Učinkovita prometna signalizacija temelji na jasni hierarhiji informacij, odstranjevanju zastarelih in nepotrebnih znakov, ter enotni ureditvi primerljivih cestnih odsekov,« pa zaključi Zala Grilc.
