Henri Théodore Pigozzi je bil zelo podjeten že kot mladenič. Pri 14 letih je ostal brez očeta in takoj prevzel vodenje majhnega družinskega prevoznega podjetja v rodni Italiji. Ko je bil star 20 let, je pridobil pravice za distribucijo ameriških in britanskih motornih koles v italijanski regiji Piemont. Nekaj let pozneje se je začel ukvarjati z uvozom francoskega jekla v Italijo. Pri 24 letih je spoznal lastnika Fiata Giovannija Agnellija. Ta je Pigozzija štiri leta pozneje na podlagi njegove vpetosti v francosko industrijo imenoval za glavnega Fiatovega predstavnika v Franciji. Osem let je skrbel za proizvodnjo in prodajo fiatov v Franciji, leta 1934 pa se je odločil zagnati lastno avtomobilsko podjetje Simca-Fiat. Proizvajal je avtomobile po licenci Fiata, Pigozzijeve tesne vezi z Agnellijem pa so privedle do špekulacij, da je bila njegova tovarna edina od velike povojne francoske avtomobilske četverice, ki ni imela večje škode po bombnih napadih ob okupaciji Francije med drugo svetovno vojno. Simci-Fiat je med okupacijo celo uspelo proizvajati manjše število avtomobilov.
Ko je bilo vojne konec, Pigozzijeve vezi z Italijo niso bile več prednost, zato je ime podjetja spremenil v Simca. Grozila je celo resna nevarnost, da bodo njegovo podjetje nacionalizirali, a se je Pigozziju uspelo izogniti usodi, ki je doletela Renault zaradi kolaboracije lastnika z nemškim okupatorjem. Po vojni je Simca še naprej proizvajala Fiatove avtomobile, že kmalu pa se je Pigozzi odločil zagnati lastni projekt. Tega je v obliki aronde javnosti predstavil leta 1951.
Prodali več kot milijon primerkov
Ime, ki v francoščini pomeni lastovka, naj bi sporočalo lahkotnost, eleganco in hitrost. No, lastovka pa je bila tudi simbol Simce, zato je bila izbira še toliko bolj posrečena. Pri dizajnu avtomobila so se zgledovali po ameriških trendih tedanjega časa. Aronda je imela mehke linije in eleganten sprednji del z značilno masko, ki spominja na obraz z dolgimi brki. Cilj ekipe oblikovalcev je bil ustvariti sodoben in eleganten avtomobil, a po dostopni ceni. Do leta 1964, ko so ustavili proizvodnjo, so izdelali več kot milijon primerkov. Gre za zelo impresivno številko za tisti čas, s tem avtomobilom pa se je Simca izstrelila med velike igralce francoskega avtomobilskega trga. K uspehu avtomobila je nedvomno pomagalo tudi to, da so ga ponujali v obliki limuzine, karavana, kabrioleta, kupeja, poltovornjaka in celo dostavnika. Aronda je bila avto za vsakogar in za vse potrebe.
Dolg je bil nekaj več kot štiri metre (odvisno od letnika) z medosno razdaljo 2,44 metra. Pod motornim pokrovom so se sprva skrivali 1,2-litrski štirivaljniki z okoli 45 konji moči (33 kW), kar je bilo dovolj za spodobno vožnjo po francoskih cestah. Pozneje so jih nadgradili z 1,3-litrskimi motorji s 57 konji (42 kW). Avtomobil je dosegel največjo hitrost okoli 120 kilometrov na uro, kar je več kot dovolj celo za velik del odsekov slovenske avtoceste. Do stotice je potegnil v zelo ležernih 30 sekundah, poraba pa je dosegla 8,5 litra. Cena avtomobila je bila 970 frankov, kar bi ob upoštevanju inflacije danes pomenilo 19 tisoč evrov. Kljub dostopni ceni so imeli modeli aronde zelo pompozna imena – aronde berline luxe, aronde P60 elysee, aronde grand large, aronde P60 monaco, aronde P60 oceane … K popularizaciji avtomobila so prispevali tudi rekordni podvigi, ki jih je organiziral prebrisani Pigozzi. Leta 1952 je aronde postavil nov rekord, ko je razdaljo 50 tisoč kilometrov prevozil s povprečno hitrostjo 117 kilometrov na uro. Leto pozneje je avtomobil v 40 dneh in nočeh prevozil sto tisoč kilometrov pri povprečni hitrosti 104 kilometre na uro.
Simca drugi največji francoski proizvajalec
Nekdanji urednik britanske avtomobilske revije Motor Sport Bill Boddy je leta 1957 med svojim testom športne različice aronde P60 montlhéry zapisal: »Moč motorja, ki je v testnem avtomobilu znašala 57 konjev, je večja kot pri marsikaterem motorju s prostornino 1,5 litra in to se kaže v odličnih zmogljivostih montlhéryja. Njegovo zanesljivo vodenje vzbudi naklonjenost navdušenega voznika, medtem ko je simca po videzu konvencionalna, a hkrati šik. Skratka, ta smiselni francoski družinski avtomobil ima veliko prednosti.«
Ko se je proizvodnja ustavila leta 1964, se je simca aronde že vpisala v zgodovino kot avto, ki je pomagal motorizirati povojno Francijo in postal eden najprepoznavnejših modelov petdesetih let. Tehnološko ni bil revolucionaren, bil pa je prava revolucija z vidika dostopnosti. In to je bilo v času pobiranja Evrope iz ruševin ključno. Leta 1959 je bila Simca po zaslugi aronde celo drugi največji avtomobilski proizvajalec v Franciji takoj za Renaultom. Leto prej je ameriški Chrysler kupil 15-odstotni delež podjetja, do leta 1963 pa so Američani z odkupom znatnega dela Fiatovega deleža postali večinski lastniki in Pigozzija prisilili k sestopu s čela podjetja. Ta je leto pozneje umrl. Chrysler je njegovo podjetje leta 1970 zaprl in Simca je postala Chryslerjeva znamka. x
