Se spomnite filma Živi? Zgodba je posneta po resničnih dogodkih, ko je leta 1972 v Andih strmoglavilo letalo z igralci ragbija, preživeli pa so se hranili s trupli potnikov, vse dokler jih po 72 dneh niso našli. Kanibalizem, torej prehranjevanje s pripadniki lastne biološke vrste, je v povezavi z ljudmi seveda prepovedan, v preteklosti pa so ga pripisovali nekaterim plemenom, čeprav je zanesljivih poročil o njegovem obstoju malo.
Kanibalizem se pojavlja tudi med živalskimi vrstami, omenjajo se pajki, kače in celo šimpanzi. Nanj pa prav tako naletimo v avtomobilizmu, kjer je s povečevanjem palete vozil ene znamke celo vse izrazitejši. Pa poglejmo dva primera iz razreda športnih terencev, o katerih bo tokrat govor. Suzukija vitaro in S-crossa loči le 13 dolžinskih centimetrov, opla mokko in crosslanda pa še manj, in sicer le šest centimetrov. Pa se nobena od morebitnih strank ne pritožuje. Kvečjemu nasprotno. Ker so očitno (u)videli, da takšno prekrivanje lahko drži vodo (beri: še poveča prodajo), so tudi razvojniki pri Renaultu visoko dvignili roko in dejali: mi bomo ravnali podobno. Rečeno, storjeno. Njihov symbioz, že sedmi SUV v ponudbi na evropskih tleh, je namreč natančno deset centimetrov krajši (441 proti 451) od australa, njuna bočna silhueta pa je tako podobna, da lahko v zadrego spravi tudi izkušenejšega opazovalca. Sta si podobna v še čem ali pa so razvojniki ravnali prav, ker so prepričani, da je za oba dovolj prostora pod soncem?
Druži ju lahko hibridni pogon, le da je sistemska moč pri symbiozu 143 konjev (105 kW), pri australu pa nekoliko zmogljivejših 200 konjev (146 kW). To se odrazi tudi na ceniku, saj najbolje opremljeni symbioz stane 34.490 evrov, za najbolje opremljenega australa pa je treba odšteti še slabih osem tisočakov več. In kaj dobra oprema iconic pri Renaultu zares pomeni? Razvajanje z veliko začetnico. Navigacija, ki voznika varno vodi v pristan? Seveda jo premore. Aktivni tempomat, ki samodejno pospešuje in zavira ter ohranja varnostno razdaljo? Prav tako ga ima. Kaj pa električno pomična in ogrevana prednja sedeža? Še ena kljukica. Paket z veliko začetnico pa zaokrožuje še pametna kartica namesto ključa, ki jo imate lahko ves čas v žepu ali varno spravljeno v torbi in bo avto odklepala in zaklepala sama. Seveda pa je bombončkov, ki vožnjo naredijo varnejšo in udobnejšo, še kar nekaj.
Da so športni terenci iz dneva v dan bolj priljubljeni (v Sloveniji je bilo lani med deseterico najbolje prodajanih vozil kar osem športnih terencev), čivkajo že vrabci na strehi, razlog pa je višji položaj sedenja, ki prinaša večje udobje pri vstopanju in izstopanju ter boljšo preglednost. Seveda je poglavarjev prostor za volanskim obročem, kjer boste brez strahu, da bi vas pri vstopu ali izstopu iz avta uščipnilo v križu. Kar človeku z leti postane vse pomembnejše. Podobno kot postaja odločnejše pritiskanje na stopalko za plin manj pomembno. In v tej luči se zdi symbiozov hibrid kot zadetek v polno. Je dovolj zmogljiv, da boste zlahka in varno opravili manever prehitevanja, po drugi strani pa je 170 kilometrov na uro največje hitrosti dovolj, da vas bodo drugi prometni udeleženci, če si boste tega zaželeli, na avtocesti gledali v ritko. Sami imamo kar težko nogo, a smo bili kljub temu prepričani, da bo povprečna poraba tolikšna, da bodo zeleni vriskali od veselja. Žal niso. Povprečje 6,3 litra je za hibrida, nekakšnega naslednika dizla, ki je v zadnjih letih postal nebodigatreba, odločno preveč, saj bi si želeli litra manj. Veseli pa, da je pot do petlitrske porabe znana in dosegljiva, a hkrati posuta s trnjem. Ker posoda za gorivo pogoltne le 48 litrov, boste morali konjičke napojiti na vsakih 760 kilometrov.
Z metrom v roki smo ugotovili, da symbioz spada med srednje velike športne terence. Zato ima v povezavi s prostornostjo ogromno pozitivnih lastnosti, saj negativnih tokrat nismo zaznali. Še več, na zadnjo klop smo povabili nekdanjega košarkarja dvometraša, a ni imel težav s prostorom za glavo in kolena. Je to čarovnija, iluzija ali kaj drugega? Zdaj pa si predstavljajte, da ste Slovenec povprečnih mer. Sedeli boste veliko udobneje kot v Ryanairovem letalu, kjer so centimetri za kolena potnikov skopo odmerjeni. Dodana vrednost je zadnja klop, ki je vzdolžno pomična, tako da je lahko prtljažnik prostorsko še bogatejši (624 litrov). Že v osnovi pa pogoltne zajetnih 492 litrov. Veseli, da je mogoče zadnjo klop enostavno podreti, v luknjo pa zložiti 1582 litrskih plastenk vode. Če si znate predstavljati, potem veste, da je to resnično veliko. Električni pomik sicer zajetnih prtljažnih vrat je kot češnja na torti. Naš je bil nekaj posebnega tudi zavoljo modre pastelne barve, ki pa zahteva 600 evrov doplačila. Doplačajte, na cesti boste drugačni in prepoznavni.
