Številne reči, od rekov, pregovorov in misli do naslovov in imen, so lahko v originalnem jeziku slišati smiselno, ko jih prevedemo, pa se kakšna stvar s prevodom enostavno izgubi. Ali izpade smešno in prevod naredi več škode kot koristi. Spomnimo se le besed, kot so zgoščenka, čivk, všeček, ključnik in podobne, ali kakšnega naslova filma, denimo Driblerja pod košem. Ta je imel v originalu naslov White men can't jump, ki bi se ga dobesedno prevedlo v Belci ne (z)morejo skakati; kot so ga, pa so ga prevedli zato, ker je pač govoril o dvojici, ki igra košarko. Še bolj nerazložljivi so včasih prevodi imen. Če omenimo samo vsem znanega Mr. Beana, je ta tako večkrat predstavljen kar kot gospod Fižolček (ker njegov priimek v prevodu pač pomeni fižol), kar je podobno, kot če bi Američani ali Angleži ob recimo gostovanju glasbene skupine Čuki njihovega člana Jožeta Potrebuješa prevedli v Jože Need (ker je need prevod besede potrebuješ). Ne, imen in priimkov se pač ne prevaja.
Še posebej težko je na tak način prevesti številne moderne izraze v angleščini, ki so se že povsem zažrli v vokabular slovenske mladine. Nedavno smo se spomnili na izraz »love-hate relationship« – če bi ga prevedli kot »ljubezensko-sovražni odnos«, sicer ne bi bilo nič posebej narobe, a se pač ne sliši tako dobro, tako sočno. Kakor koli, gre za razmerje, v katerem enkrat prevladuje ljubezen, drugič sovraštvo, opisuje pa lahko povsem običajen človeški odnos ali tudi odnos do nekaterih stvari. In prav takšen je bil prvih nekaj dni druženja naš odnos z avtomobilom volvo EX30. Dokler vendarle ni prevladala – ljubezen.
Volvo EX30 je avtomobil, ki ti, hočeš nočeš, preden ga dodobra spoznaš, požre nekaj živcev. A naposled ugotoviš, da je bilo vredno, saj ti vse povrne. No, nekatere stvari bi vseeno spremenili, ker bi marsikaj olajšale, a bi po drugi strani avto s tem izgubil veliko svoje posebnosti, drugačnosti in tudi karakterja. Vseeno jih omenimo – na začetku je tu ključ oziroma »daljinec« brez enega samega gumba, kar pomeni, da se avta na daljavo ne da odkleniti, ampak se mu morate z napravico približati. Niti enega gumba ni niti v notranjosti, kar pomeni, da je za zagon dovolj prestaviti prestavno ročico za volanom, da se sovoznikov predal odpre prek menija na velikem osrednjem zaslonu na dotik ali da se zunanji ogledali nastavita prek menija in nato z drsniki na volanskem obroču; še celo za odpiranje šip na vseh štirih vratih sta le dve stikali med obema sedežema ter poleg za dotik občutljiva površina, s katero določimo, ali naj stikali odpirata prednji ali zadnji šipi. Za volanom medtem ni merilnika hitrosti ali kakšnega prikazovalnika drugih podatkov, saj je vse osredotočeno na osrednji zaslon. Pa vendar, ko se voznik na vse to navadi, ko mu tak način zleze pod kožo, ko ga ponotranji, vse skupaj postane povsem logično in hitro dostopno, da na vse posebnosti povsem pozabi! Zagotovo pa traja nekaj časa. Kot denimo prehod z mobilnega telefona s tipkovnico na tistega na dotik.
Nikakršnih podobnih preglavic pa že na začetku ni pri vožnji. Volvo EX30 je namreč izjemno lahkoten, poskočen, okreten in pregleden. Za svojo dolžino je precej prostoren, tudi pod prednjim pokrovom pa skriva manjši odlagalni prostor, kamor lahko spravimo kable za polnjenje. Saj res, nismo še omenili – EX30 je električni avtomobil, ki se bo v zgodovino zapisal kot prvi Volvov namenski take sorte sploh, kar pomeni, da podobnega avtomobila na »običajni« pogon ni. Testni je imel pogon na zadnji kolesi, in čeprav obstaja še močnejša verzija z dvema motorjema, je že njegovih kar 272 konjev (200 kW) poskrbelo za odzivnost in pospeške, ki jih premorejo le redki avtomobili. Baterija s podaljšanim dosegom pa poskrbi za dobrih 400 kilometrov dosega tudi v zanjo neprijetnih razmerah, še kakšnih 100 kilometrov več pa boste z njo naredili v mestih.
Skratka, zavedati se je treba, da je EX30 posebnež. Ravno zato nam je še toliko bolj všeč, zlasti v rumeni testni barvi, ki njegovo posebnost še poudari. Je pa res, da zna ravno vse omenjeno kakšnega kupca tudi odvrniti.
