Pravijo, da je lepota v očeh opazovalca. Da je torej nekaterim lahko lepo to, kar je drugim grdo. Prav tako je dejstvo, da smo ljudje že od nekdaj nagnjeni k ocenjevanju stvari in razvrščanju, kdo je najboljši, najslabši, najhitrejši, najmočnejši, najnatančnejši in kar je še drugih najev, tudi kdo je najlepši in najgrši. Avtomobile je po lepoti sicer zelo nehvaležno ocenjevati, pa vendar je nekaj primerkov tudi takih, pri katerih se večina strinja, da je pač nekaj šlo narobe. Eden najbolj izstopajočih je pontiac aztek. Od začetka njegove proizvodnje letos mineva 25 let, le pet manj pa tudi od konca. Kar že samo po sebi pove veliko.
No, pa saj ni bila le oblika tista, pri kateri je šlo kaj narobe. Avtomobil z dolžino 4,62 metra namreč po mnenju kritikov ni bil ne spodoben enoprostorec ne športni terenec, opisovali pa so ga denimo z besedami »kot da bi karavan zadela bomba«, »oblikovna katastrofa« ali »nekaj najgršega na štirih kolesih«. Ob tem je dajal »plastičen« vtis in tako ni čudno, da so v prvem letu proizvodnje namesto načrtovanih 75.000 primerkov prodali le 27.000 aztekov, pri čemer bi jih le za pokritje stroškov morali prodati 30.000. Zaradi popolnega neuspeha je tako namesto modela, ki bi poskrbel za dvig prodaje in ugleda, postal tisti, ki je nekako pomenil začetek konca znamke Pontiac. Ta je ugasnila pet let po opustitvi aztekove proizvodnje. No, je pa zato pozneje za silen dvig priljubljenosti azteka poskrbela serija Kriva pota (Breaking Bad), v kateri ga je vozil glavni »junak« Walter White.
