Devetdeseta so bila polna optimizma. Sanjali smo o prihodnosti in vsi smo verjeli, da se bomo nekoč tudi mi po magistralah vozili v kabrioletih, z vetrom v laseh. Te sanje so izpolnjevali tudi pri Peugeotu, ki so s 306 cabrioletom izdelali avto za kuštranje las množic. Bil je kabriolet za ljudstvo – dostopen, eleganten, čustven, a ne kičast. V Franciji ga je vozil natakar, ki si je končno privoščil nekaj zase. V Nemčiji si ga je omislila študentka umetnostne zgodovine. Najpogosteje je pristal v rokah ljubiteljev drugačnosti – tistih, ki niso želeli golfa ali astre, temveč nekaj s pridihom juga, vetra in poletja.
Avto se je prijel, konec devetdesetih pa sta ga med najdostopnejše kabriolete po svoji presoji uvrstila tudi tedanja voditelja oddaje Top Gear James May in Julia Bradbury. Avto sta postavila na vrh svojega seznama. »Kako je mogoče, da je ta francoski avto tako lep?« se je ob tej priložnosti vprašala Julia Bradbury, James May pa ji je odgovoril: »Ker Francozi z njim niso imeli opravka. Gre za delo italijanske Pininfarine.« To sicer ni bilo prvo sodelovanje med Peugeotom in Pininfarino. Italijansko podjetje je pred tem že izdelalo načrte za modela 205 in 406. Zato ni bilo večjih težav pri usklajevanju vizij za 306 cabriolet. Ustvariti so želeli avtomobil, ki ne bi bil le »odrezana« različica limuzine, temveč samostojen izdelek, zasnovan od začetka kot kabriolet. In prav to se je zgodilo.
Z izkušnjami slovitega ferrarija F40
Taktirko pri dizajnu avtomobila je prevzel Pietro Camardella, ki je pri Pininfarini oblikoval široko paleto ferrarijev, vključno s slovitim F40. Oblikovalska ekipa je pri 306 cabrioletu prefinjeno združila klasične linije z modernimi elementi, avto pa so pohvalili tudi zaradi njegovih popolnih proporcev. To ni bilo lahko, saj je bila limuzinska različica 306 predolga za kabrioleta, različica s tremi vrati pa prekratka. Na koncu je nastal avtomobil s štiri centimetre daljšo medosno razdaljo od 306 kombilimuzine in s skupno dolžino 4,14 metra, kar je nekje vmes med kombilimuzino in limuzino. Sicer pa je šlo za tradicionalni kabriolet z mehko, platneno streho in ločenim prtljažnikom. To je bil hkrati zadnji klasični tip kabrioleta, ki ga je izdeloval Peugeot. Pozneje so namreč presedlali na kovinske strehe pri kabrioletih. Trdo streho so kot možnost ponujali tudi pri 306 cabrioletu za vse tiste, ki jih je skrbelo zaradi zimskega snega.
Prtljažnik avtomobila z mehko streho je bil za kabriolet zmerno prostoren. Tudi pri zaprti strehi je bilo prostora še za 274 litrov. Enako pa je bilo tudi ob odprti strehi. To sicer povsem zadostuje za izlet za dve osebi. Če so sopotniki preudarni s prtljago, bi se zraven morda lahko peljali še dve osebi. Zadaj sta bila namreč še dva sedeža. O kakšnem družinskem avtomobilu pa seveda ni govora. Avto so javnosti prvič predstavili na avtomobilskem salonu leta 1993 v Frankfurtu, v prodajo pa je prišel leta 1994. Lep sprejem se je kazal tudi v solidnih prodajnih številkah. Do 31. avgusta 1998 so jih prodali že 50.000, kar ni bilo slabo za nišno vrsto avtomobila. Skupno naj bi jih do konca proizvodnje leta 2002 prodali od 75.000 do 100.000. Vstopna cena avtomobila je bila leta 1994 okoli 140.000 frankov oziroma 34.000 nemških mark. Preračunano v evre in z upoštevano inflacijo bi bilo za ta avto danes treba odšteti od 28.000 do 39.000 evrov z bolj prefinjeno opremo.
Simbol časa, ko smo sanjali o Azurni obali
Kljub svoji dostopnosti pa 306 cabriolet ni bil le avtomobil za uživanje na soncu, saj je ponujal tudi presenetljivo dobro vozno dinamiko. Seveda ne pri vstopnih različicah motorjev, ki so jim znali očitati ležernost. Če si globlje segel v žep, so pri Peugeotu znali ponuditi tudi kaj konkretnejšega za pod sprednji pokrov. Z dvolitrskim motorjem je imel avto 135 konjev, kar je ponujalo solidno dinamiko. Do stotice je bilo s to različico mogoče potegniti v desetih sekundah, največja hitrost pa je bila nekaj več kot 200 kilometrov na uro. »To je avtomobil za oboževalce sonca in ljubitelje vožnje avtomobilov. Obnaša se lepo in ponuja dobro 'mesnato' krmiljenje. Avto pa je tudi za crknit lep,« je o 306 cabrioletu dejala Bradburyjeva, ki je bila del kultne angleške avtomobilistične oddaje konec devetdesetih let.
Seveda pa se ni vse le bleščalo. Mehka streha je bila občutljiva za vlago in je pri starejših primerkih pogosto puščala. Tudi elektronika ni bila najzanesljivejša sopotnica. Stikala, dvigovanje oken in elektronski pripomočki so znali odpovedati. Enako velja za elektronsko odpiranje in zapiranje strehe. Danes je vse težje najti dobro ohranjen 306 cabriolet. A tisti, ki ga imajo, ga redko prodajo. Ker 306 cabriolet navsezadnje ni le prevozno sredstvo, temveč je stanje duha. Simbol časa, ko smo vsi sanjali o Azurni obali, poslušali The Rhythm of the Night ali katerega od hitov Republice ter nosili sončna očala tudi v nočnih klubih. Peugeot 306 cabriolet pa je ljudem s tanjšo denarnico omogočil, da so se po obmorskih magistralah vozili kot liki iz Santa Barbare.
