Majhen, manjši, najmanjši – peugeot 104. Ko so Francozi leta 1972 predstavili nov model, se je zdelo, da je svet avtomobilizma dobil še en recept za preprostost. Bil je majhen, kompakten in ravno prav samozavesten, da je v sebi nosil nekaj galskega šarma. V času, ko je bilo na cestah vse več velikih limuzin in kričečih športnikov, pa je 104 ponujal tisto, kar so pri Peugeotu znali najbolje: zanesljivost v malem paketu.
To je bil čas, ko je svet avtomobilov postajal vse bolj kompleksen. Motorji so bili močnejši, karoserije večje, marketing pa je vse bolj pridobival na veljavi. V Sochauxu so zato sprejeli odločitev, da se vrnejo k osnovam in tako je nastal najmanjši Peugeot vseh časov, a tudi eden najvplivnejših. Dolžinska mera štirivratne različice je bila 3,6 metra, pod obliko pa se je podpisal Paolo Martin. Bil je zasnovan kot mestni avtomobil, ki pa se ni bal daljših poti. Blizu pa mu je bil tudi futurizem, v celoti je bil namreč izdelan iz aluminija. Njegov slogan je bil »Najmanjši med velikimi avtomobili«. In čeprav je bil majhen, je pustil veliko sled. Bil je dokaz, da včasih za uspeh ne potrebuješ moči, temveč karakter.
Priljubljen med učiteljicami in mladimi družinami
Za pogon je bil ob lansiranju zadolžen 954-kubični bencinski štirivaljnik (46 KM/34 kW), ki je bil vgrajen vzdolžno, a je poganjal prednji kolesi, kar je bila takrat redkost. Notranjost je bila presenetljivo prostorna in je izžarevala francosko praktičnost. Po eni strani je bil avto gospodinjski pripomoček in po drugi modni dodatek. »Moj 104 je kot francoska bageta, preprost, a popoln za vsak dan,« je dejal njegov lastnik Pierre iz Pariza in dodal: »Ko sem ga prvič zagnal, sem mislil, da ne premore motorja, tako zelo tih je bil.« Kmalu je postal priljubljen med učiteljicami in mladimi družinami, kot simbol skromnega napredka. V Franciji so se o njem celo šalili: »Če imaš 104, imaš prostor za vse, razen za izgovor, da ne greš na morje.« Veljal je za zanesljivega spremljevalca, ki je bil kasneje osnova za številne druge modele, tudi citroëna viso, talbota sambo in celo peugeota 205. Danes jih je na cestah malo, a so po drugi strani praviloma dobro ohranjeni in pogosto v barvah, ki bi jih lahko opisali kot retro pastelne – svetlo modri, masleno rumeni ali olivno zeleni. Ko se pelje mimo, pa pri ljudeh spodbudi dobro voljo, kot bi spet slišali glas starega prijatelja, ki zna povedati zgodbo brez nepotrebnih besed.
Notranjost je bila preprosta, a premišljena. Sedeži so bili mehki, volan tanek, prestavna ročica pa kratka in natančna. Deloval je vse prej kot povprečen mestni malček. »V 104 sem imela vedno občutek, da sem v Parizu, pa čeprav sem bila drugje. Bil je majhen, a tako udoben, da je bilo mogoče premagati večje razdalje brez enega samega postanka,« pravi Marie, njegova lastnica. Dejansko je bil 104 oče modernega kompaktnega peugeota, saj je bila njegova zasnova tako napredna, da se je v uporabi ohranila več kot desetletje, kar je v svetu avtomobilizma še danes redkost.
Preprost za popravila in brez elektronskih muh
Leta 1973 so na salonu v Parizu predstavili še krajšo, trivratno kupejevsko različico, katere dolžinska mera je bila 3,28 metra in je imela vonj po mestni športnosti. Tudi zato, ker so motorji postajali vse močnejši s prostornino vse do 1,4 litra (93 KM/68 kW), kar je bilo dovolj za 180 km/h najvišje hitrosti. Čeprav 104 uradno niso prodajali v tedanji Jugoslaviji, pa so si ga mnogi Slovenci v 70. letih pripeljali iz Trsta ali Gradca. Bil je statusni simbol tistih, ki so želeli nekaj evropskega, a ne pretirano razkošnega. Bil je preprost, varčen in dovolj francoski, da je imel dušo. »Ko si ga parkiral pred blokom, so sosedje mislili, da si se vrnil iz Pariza. Model 104 je imel nekaj, kar smo pri drugih malih avtih tistega časa pogrešali – osebnost,« se spominja Jože iz Nove Gorice, še danes ponosni lastnik.
Seveda 104 ni bil popoln. Zaradi tanke pločevine je rad rjavel, z menjalnikom se ni smelo rokovati bolj grobo, sicer lahek aluminij pa se je izkazal tudi za zelo občutljivega. Kljub temu so lastniki poročali, da so zlahka prevozili več kot 200.000 kilometrov. Mehaniki so ga imeli radi, saj je bil preprost za popravila in predvsem brez elektronskih muh. Če je mehanik znal poslušati motor, mu je ta skorajda povedal, kakšno nego potrebuje. Zadnji 104 je tekoči trak zapustil leta 1988, skupno so jih proizvedli 1,6 milijona. Njegov duh živi še naprej v vsakem malem peugeotu, tudi v današnjem 208. Čeprav je danes redek sopotnik na cestah, pa spomni na čase, ko je bila vožnja nekaj bolj osebnega, bolj človeškega. Tako Louis, ki je še danes ponosni lastnik modro obarvanega, pravi: »Danes imajo avtomobili več konjev, zaslonov in tipk, a nobeden nima več tiste duše, ki jo ima moj 104. Ko ga peljem po mestu, me ljudje ustavljajo. Mladina me vpraša, ali je to električni retro avto. Jaz pa jim rečem: ne, to je lev, ki še vedno rjove po starem!«