Zgodba Oplovega rekorda se začne leta 1953 z modelom olympia rekord, ki je nasledil predvojni model opel olympia. Ta prvi rekord je bil na voljo kot dvovratna limuzina in karavan. Postavil pa je tudi temelje za modelno linijo, ki je kasneje zaživela pod skrajšanim imenom opel rekord. Olympia rekord je imela značilno »pontonsko« obliko, ki je bila v tistem času v trendu. Največ pozornosti pri snovanju dizajna vozila pa je bilo posvečene prostornosti in praktičnosti.
Prvega pravega rekorda so predstavili leta 1957 in je slišal na tovarniško ime P1. Novi model je prinesel korenito spremembo dizajna, ki je bil izrazito ameriški. Avto je izstopal zlasti po velikem panoramskem vetrobranskem steklu, ki se je ovijal okoli strani. Močno ameriška pa je bila tudi silhueta avtomobila, s podaljšanim zadkom pri lučeh oziroma miniaturno ameriško »plavutjo«. Avto, ki je bil pravzaprav prvi povsem na novo zasnovani Oplov model po ponovnem zagonu proizvodnje leta 1946, je bil izredno podoben leto prej predstavljenemu Chevroletovemu bel airu. To ni naključje, saj sta obe znamki sodili pod okrilje ameriškega koncerna General Motors.
Bil je sinonim vzdržljivosti
Ime P1 je novi rekord dobil po zaslugi panoramskega stekla. To je zanimivo, saj je njegov naslednik rekord P2 ohranil oznako, a se znebil panoramskega stekla v korist bolj klasične in preverjene oblike. Oblikovalska evolucija rekorda je vrhunec dosegla z generacijami A (1963–1965), B (1965–1966) in C (1966–1971). Zlasti rekord C pa je doživel izjemen tržni uspeh. Njegov dizajn je bil eleganten, a hkrati zadržan in prepoznaven. Linije so bile čiste, z veliko steklenimi površinami, kar je poudarjalo prostornost. Generaciji D (1972–1977) in E (1977–1986) sta ohranili prepoznavno identiteto, a sta se prilagodili modernim standardom s poudarkom na varnosti in aerodinamiki. Dizajn je postal bolj oglat in prečiščen, v skladu z evropskimi trendi osemdesetih. Generacija E, ki je bila zadnja s tem imenom, je bila tehnično in estetsko najbolj dovršena in je utrla pot rekordovemu nasledniku, modelu omega.
Opel rekord je bil sinonim za zanesljivost in vzdržljivost, ni pa bilo veliko tega, kar bi vozniku močneje pognalo kri po žilah. Njegove tehnične rešitve so bile premišljene, a redko revolucionarne, s poudarkom na preverjeni in enostavni tehnologiji, kar je zmanjšalo stroške vzdrževanja. Srce rekorda so bili vrstni štirivaljni motorji. Skozi generacije so se uporabljali motorji z delovno prostornino od 1,5 do 2,2 litra. Od modela D naprej so bili na voljo tudi dizelski motorji (2,1D in 2,3D), ki so bili v Evropi izjemno priljubljeni zaradi nizke porabe in so potrjevali rekordovo vlogo delovnega konja.
Podvozje je bilo dokaj osnovno, s togo zadnjo premo in listnatimi vzmetmi. Z generacijo C so uvedli sodobnejše zadnje vzmetenje s posameznimi vlečenimi vodili, panhard palico in vijačnimi vzmetmi, kar je izboljšalo udobje in vodljivost. Spredaj je bil skoraj vedno prisoten sistem z dvojnimi trikotnimi vodili. Opel rekord ni bil raketa ali športen avtomobil. Zmogljivejše verzije, denimo 2,2E, so dosegle hitrosti okoli 170 do 180 km/h, pospešek do stotice pa od 12 do14 sekund. Njegova največja prednost je bila udobje pri dolgih vožnjah in zanesljivo, nevsiljivo obnašanje na cesti.
Rekord, ki ni podrl niti enega rekorda
Na krotke zmogljivosti je opozoril marsikateri avtomobilski novinar z dovtipom, »da ne bo podrl nobenih rekordov«. Tudi sicer je Opel v svojih oglasih pogosto izpuščal omembe o poskočnosti avtomobila. »Opel rekord. Eleganten avto je ta opel rekord,« pravi nemški televizijski oglas za generacijo A leta 1963. »Prima avto je ta rekord. Avto, v katerem te smejo videti.« Enajst let kasneje so pri oglasih za generacijo D izpostavljali zlasti večjo varnost, večjo moč motorjev pri vzponih, udobje in pa vozne lastnosti na dolgih relacijah.
Niso pa bili vsi deli vselej čvrsto pritrjeni na avtomobil. Med testom rekorda E1 leta 1978 je ekipa ZDF v oddaji Telemotor ugotovila, da zna po nekaj močnejših zapiranjih zadnjih vrat s teh odleteti posoda pepelnika. So pa vseeno ocenili, da je E1 dobro zaokroženo vozilo. »Za avto v tem cenovnem razredu je kompromis med udobjem in voznimi lastnostmi dober,« so sklenili v oddaji. »Vozne lastnosti si tudi sicer zaslužijo posebno pohvalo. Gladek tek in prostorna notranjost prav tako prispevata k udobju. Zmogljivosti so zgolj povprečne v primerjavi z drugimi avtomobili v tem razredu. Je pa rekord varčen pri porabi premijskega goriva.«
Odločitev za razvoj prostornega, varčnega, zanesljivega in ugodnega družinskega avtomobila je bila zmagovalna. Rekord je postal eden največjih prodajnih uspehov Opla. Med letoma 1953 in 1986 so jih prodali blizu 10 milijonov. Nasledil ga je model omega, ki je ohranil rekordovo filozofijo, vendar je bil tehnično prilagojen 80. letom. x
