Po številnih živalskih vrstah, katerih izginotje z obličja Zemlje je zakrivil človek, in še več tistih, ki jih je pahnil na rob izumrtja, se je zdelo, da je na takšni poti tudi orjaška panda. Populacija še živečih se je namreč pred časom skrčila že do te mere, da so njeno vrsto označili za »ogroženo«. A očitno nas je v tem primeru še pravočasno srečala pamet in je ukrepanje pripeljalo do tega, da se je stvar stabilizirala in da od leta 2016 pande štejemo za »občutljivo« oziroma »ranljivo« vrsto. Kar seveda še zdaleč ni v redu, a napredek vendarle je …
No, ne ogrožena ne občutljiva in tudi ne ranljiva pa medtem ni neka druga panda – tista Fiatova, avtomobilska. Tudi k nam se je namreč ob njenem 45. rojstnem dnevu pripeljala četrta generacija tega vozila, ki pa se od predhodnikov precej razlikuje, saj je zrasla do te mere, da jo uvrščamo v razred višje, tudi njeno polno ime je drugačno: grande panda. A do nje še pridemo …
Prvi s 4×4, dizlom, plinom …
Fiat je pando v Italiji v prodajne salone poslal februarja 1980, z njo pa je želel ponuditi cenovno ugoden in praktičen mali avto (v dolžino je meril le 3,38 metra). To se je pokazalo denimo pri prilagodljivi zadnji klopi, katere naslonjalo je bilo mogoče zložiti v ravno dno, s čimer je nastala improvizirana postelja, ali pa se jo je dalo odstraniti, s čimer je panda postala mali dostavnik. »Panda je kot par kavbojk, kot preprost, praktičen kos garderobe, ki ga vsi obožujejo,« je takrat povedal oblikovalec Giorgetto Giugiaro. Leta 1981 je bila panda na izboru za evropski avto leta druga, že dve leti kasneje ji je Fiat namenil štirikolesni pogon, s čimer je postala prvi mestni avto, ki ga je omogočal. Tri leta kasneje je postala še prvi takšen avto, ki je bil na voljo tudi z dizelskim motorjem. In čeprav je njena priljubljenost v Evropi po letu 1996 začela padati, so jo v Italiji proizvajali vse do leta 2003 – skupaj torej kar 23 let!
Po tako dolgem obdobju so bili pri Fiatu pripravljeni na nov avto, z novim imenom. Izbrali so gingo, a se je zalomilo. Gingo je namreč zaradi podobnosti z imenom twingo zmotil vodilne pri Renaultu, za nameček je šlo še za avto istega razreda. Ginga so zato opustili in se odločili, da bodo ime panda obdržali. Vanjo so položili veliko upov in pričakovanja je več kot upravičila – leta 2004 je osvojila naziv evropski avto leta, leta 2006 je postala še prvi mestni avto s pogonom na utekočinjen zemeljski plin, prirejene izvedenke pa so med drugim uporabljale policija, vojska, gozdna in poštna služba … Tretjo generacijo so predstavili leta 2011, še naprej pa je predvsem v Italiji izjemno priljubljena, saj je bila tam lani najbolje prodajan avtomobil že 13. leto zapored! Prav zato jo bodo pri naših zahodnih sosedih izdelovali še naprej.
V notranjosti tudi bambus
Grande pando medtem izdelujejo v nekdanji Zastavini tovarni v Kragujevcu v Srbiji, gre pa za skoraj natanko štiri metre dolg avtomobil ostrih linij, s katerimi spominja na prvo generacijo. Čeprav si osnovo deli s koncernskima sorodnikoma citroënom C3 in oplom frontero, se od obeh precej razlikuje.
Škatlasta oblika ji, tako kot predhodnicam, omogoča prostorno potniško kabino in 361-litrski prtljažni prostor. Podobno kot zunanjost je zanimiva, igriva in pisana tudi notranjost, v kateri je oblikovalcem za navdih služila testna ovalna steza s strehe Fiatove tovarne v torinskem Lingottu, zato okoli voznikovega delovnega okolja najdemo kar nekaj »ovalov«. Vanj sta postavljena tudi dva velika digitalna zaslona, prav tako je zanimiva izbira materialov, med katerimi je, kot se za pando spodobi – bambus.
Pogonska sklopa sta sprva dva, blagohibridni z močjo 110 konjev (81 kW) in električni s 113 KM (83 kW) močnim motorjem ter baterijo kapacitete 44 kilovatnih ur, ki zagotavlja doseg do 320 kilometrov. S prvim (in popustom) panda stane najmanj 16.990 evrov, z drugim, ko vključimo popust in subvencijo, pa v najboljšem primeru celo malenkost manj – 16.800 evrov. In brez skrbi, naknadno bo grande panda seveda na voljo tudi s štirikolesnim pogonom.
