Da moramo hitrost prilagoditi razmeram na cesti in našim zmožnostim obvladovanja vozila, čivkajo že vrabci na veji. Z razlogom. Neprilagojena hitrost je namreč kriva za 18 odstotkov vseh prometnih nesreč, v zadnjih petih letih pa je v Sloveniji v povprečju terjala 33 življenj na leto. Razlog več, da je treba spremeniti vozniške navade, česar pa ni mogoče doseči čez noč. Ključno je, da vozniki razumejo, da hitrost ni samo številka, ampak neposredno vpliva na verjetnost nesreče in resnost njenih posledic.
Poleg nizanja podatkov moramo nagovarjati tudi čustva: z osebnimi zgodbami žrtev in svojcev, z realnimi izkušnjami, ki zrcalijo bolečino, izgubo in posledice. Le s takšno komunikacijo lahko gradimo prometno kulturo, v kateri bo spoštovanje pravil samoumevno in ne izjema.
Zavedanje se lahko izboljša le na dolgi rok
»Neprilagojena hitrost ne pomeni nujno, da je šlo za hitrost, višjo od dovoljene. Neprilagojena hitrost je v policijskih statistikah zabeležena, četudi peljemo s hitrostjo, nižjo od dovoljene, in povzročimo nesrečo, se na primer zaletimo ali zapeljemo s ceste. V AMZS menimo, da bi morali pri obravnavi prometnih nesreč podrobneje raziskati vzroke nastanka nesreče. Po našem mnenju gre pri uporabi termina 'neprilagojena hitrost' v primerih, ko je do nesreče prišlo pri hitrosti, nižji od dovoljene, za neustrezno formulacijo. Drugače je v primerih, ko nekdo vozi s hitrostjo, ki je višja od dovoljene. Udeleženci v prometu bi se morali zavedati možnih posledic vožnje s prekoračeno hitrostjo, kar pa se lahko izboljša le na dolgi rok, z dvigom kulture vožnje. Ta vključuje tudi druga področja, kot so alkohol v prometu, (ne)ustrezna varnostna razdalja in motilci pozornosti, v zvezi s katerimi bo treba v prihodnje še veliko narediti za ozaveščanje udeležencev v prometu,« je povedal Erik Logar, vodja področja varna mobilnost pri AMZS. Po njegovih besedah bi pogostejši nadzor zagotovo pripomogel k izboljšanju, pri čemer pa je smotrno meritve hitrosti opravljati na odsekih, kjer je zabeleženih več nesreč in kritičnih dogodkov, ne pa denimo pred tablami, ki označujejo konec naselja. Tudi informativni prikazovalniki hitrosti Vi vozite lahko pozitivno vplivajo na umirjanje hitrosti.
»Policija umirja promet s tem, da izvaja meritve hitrosti z ročnimi ali stacionarnimi radarji. Poleg tega uporablja motorna vozila s sistemom Provida, ki prav tako lahko merijo hitrost. Te aktivnosti izvajajo policisti vsakodnevno. Hkrati občasno izvajamo poostrene nadzore na celotnem ozemlju Slovenije, ki jih načrtujemo v upravi uniformirane policije. Policijske uprave poostrene nadzore hitrosti vsaka za svoje območje izvajajo na podlagi opravljenih analiz. Da so nadzori pogosti, se kaže tudi v dejstvu, da policija največ represivnih ukrepov izvede na področju hitrosti. Ugotavljamo, da se promet na cestah umirja, osredotočiti pa se moramo na objestne voznike, ki še vedno ogrožajo udeležence v cestnem prometu,« pojasnjuje Drago Menegalija z generalne policijske uprave in dodaja, da je lani v prometnih nesrečah zaradi hitrosti umrlo 31 udeležencev v cestnem prometu, letos do 6. junija pa deset.
Cena tolerance so umrli in poškodovani
Seveda se varnost držav Evropske unije in posledično Slovenije ne odraža samo v številu umrlih, temveč tudi hudo telesno poškodovanih. Po podatkih nemškega inštituta za varnost prometa BAST vsaka smrtna žrtev prizadene 113 oseb. »Za nas, ki ne vidimo in ne doživljamo samo umrlih in hudo telesno poškodovanih, temveč tudi njihove bližnje in ostale prizadete z vso širino notranjih bolečin in izzivov, je pogled na varnost in razsežnost posledic trčenj zelo drugačen, širši in realen. Ko govorimo o povprečju, se moramo vprašati, ali smo pripravljeni živeti z idejo, da je sprejemljivo, da na naših cestah hazardiramo, kdo bo naslednji, da je to nekaj samoumevnega. Vizija 0 želi, da zavrnemo taka zastarela razmišljanja in idejo.
Posledicam se lahko in moramo kot posamezniki in družba odreči. Niso del samoumevnosti našega vsakdana, temveč del izbire in dolžnosti, da ukrepamo,« meni Robert Štaba, predsednik zavoda Varna pot. O neprilagojeni hitrosti in zavedanju njenih posledic pa razmišlja takole: »Države, ki so dovolile, da se vozniki in udeleženci glede hitrosti sprenevedajo, ceno tolerance ali napačne politike plačujejo z umrlimi in poškodovanimi v trčenjih na cestah. Zato moramo biti jasni – neprilagojena in previsoka hitrost ubija. To ni slogan, to je fizikalno dejstvo. A zavedanje samo po sebi ni dovolj. Potrebujemo sistemski premik v miselnosti, kot so ga v zadnjem obdobju na primer naredili v Franciji in Italiji ter s tem prihranili na tisoče življenj. Hitrost so namreč postavili v okvir nadzora, kontrole in usmerjanja oziroma upravljanja tokov prometa. Ko voznik sliši izpoved žrtve ali svojca, ki živi z bolečino vsak dan, se beseda hitrost ne sliši več tehnično, postane osebna. To zavedanje mora postati del kulture, ne le kampanje.«
Da smo za volanom (pre)hitri, je tudi posledica načina življenja, saj družba meri uspeh s hitrostjo in učinkovitostjo, ceno pa plačujejo drugi in pogosto najšibkejši. Mudi se nam na sestanek, opravek, po otroka, celo na počitnice, a redko se vprašamo, ali je vredno. Pogosto ljudje, ki so bili tako ali drugače vpleteni v nesrečo zaradi neprilagojene hitrosti, pravijo, če bi lahko čas zavrteli nazaj, bi zagotovo … To je realnost, v kateri nam življenje ne daje popravnega izpita. »Sodobni tempo nam pogosto narekuje naglico, a ceste niso kraj za izživljanje stresa ali lovljenje urnika. Vožnja je dejansko prostor, kjer si moramo vzeti čas, za varnost sebe in drugih. Morda se moramo kot družba vprašati, zakaj cenimo hitrost bolj kot varnost. Na cesti šteje le prihod in ne sekunde, ki jih prihranimo z nevarno vožnjo. Slogan ene naših preventivnih akcij je bil Najhitrejši včasih ne pridejo na cilj. To pove vse. Kratek razmislek razkrije absurd: pri vožnji po mestu s 50 km/h namesto 30 km/h bomo pridobili morda minuto, a za kakšno ceno? Lahko pa se pot konča usodno,« meni Zala Grilc z Javne agencije RS za varnost prometa.
Veliko voznikov podcenjuje vpliv hitrosti. A fizika je neizprosna, že pri hitrosti 50 km/h je zavorna pot več kot 13 metrov. Če dodamo še reakcijski čas, se razdalja hitro podvoji. Posledice trkov pri višjih hitrostih so veliko hujše kot pri nižjih, saj naše telo ne prenese takšnih sil. Trk v pešca pri »samo« 50 km/h je primerljiv s padcem z višine skoraj 10 metrov in ima lahko usodne posledice. Zato pravimo, hitrost ubija, tudi če le malo prekoračimo omejitve. Nasvet: ne hitite, raje pridite do cilja varno kot prehitro.
