Žeja. Poznamo je več vrst, vsekakor pa zna biti precej nadležna zadeva. Žejni smo lahko denimo med športno aktivnostjo, pri visokih temperaturah in v drugih ekstremnih razmerah, v vsakem primeru torej takrat, ko telo izgubi veliko tekočine. Tudi za tiste, ki večkrat globoko pogledajo v kozarec (saj veste, o čem govorimo), radi rečemo, da so vseskozi žejni. V pravem pomenu besede pa je pri sesalcih žeja nekakšen varnostni mehanizem, ki se vključi, ko količina izgubljene tekočine preseže popito.
A o žeji ne govorimo le pri predstavnikih žive narave. V prenesenem pomenu tako večkrat za žejne označimo tiste avtomobile, katerih motorji porabijo veliko goriva. Res je, z razmahom električnih vozil bo tudi takšno vrednotenje izgubilo pomen, drži pa tudi, da so v zadnjem obdobju, če že govorimo o »varnostnih mehanizmih«, tudi pri avtomobilih razvili veliko takšnih, s pomočjo katerih porabijo manj goriva. In so tako manj žejni.
Pa poglejmo konkreten primer. Mazda CX-80 je le za centimeter manj od petih metrov dolga, mogočna športno-terenska avtomobilska ladja, ki tehta več kot dve toni, ima prostora za sedem potnikov in jo poganja, vsaj v testnem primerku je bilo tako, velik, 3,3-litrski motor. Ko jo, skratka, pogledamo in dodamo omenjene podatke, bi ob ugibanju, koliko takšen avto v povprečju »popije« na sto kilometrov vožnje, domala vsak skoraj zagotovo pomislil na dvomestno številko litrov goriva. A pri Mazdi so dokazali, da je pri takšnih velikanih uporaba dizelskega motorja vseeno še upravičena. Naj smo se še tako »trudili«, porabe namreč nismo zmogli približati niti sedmim niti osmim ali devetim litrom, kaj šele dvomestni številki. Še več, niti prek šestih je nismo spravili, saj se je vztrajno držala pri meji od 5,8 do 5,9 litra na sto kilometrov. Kar je tudi podatek, ki ga navaja tovarna!
Majhna poraba pa ni edina svetla točka. Še zdaleč ne. A je res, da je pri drugih vse skupaj malce bolj pričakovano. Glede na omenjene dimenzije je CX-80 tako izjemno prostoren in udoben avtomobil, toda za omenjenih sedem potnikov le pod pogojem, če na zadnjih dveh sedijo nižji od 170 centimetrov. Štirje, pa tudi pet potnikov se bo peljalo zelo udobno, pri čemer je treba vedeti, da sta zadnja sedeža tako ali tako v uporabi precej redko in bosta večinoma počivala »potopljena« v dnu velikanskega prtljažnika. K omenjenemu udobju na vseh terenih veliko pripomore tudi s cestnimi nepravilnostmi uglašeno podvozje, kljub velikosti avtomobila pa CX-80 omogoča tudi precej dinamično vožnjo. Voznik se ne bo mogel pritoževati niti nad urejenostjo delovnega prostora, zagotovo pa ne boste našli niti takega, ki bi lahko rekel kar koli čez kakovost izdelave in izbiro materialov, saj je vse na ravni najboljših primerkov prestižnih znamk.
Nas je pri mazdi CX-80 torej sploh kaj zmotilo? Po pravici, zares niti ne. Tu in tam smo morda zasledili, da se je menjalnik malce zataknil, morda pa se bo ob vsesplošni digitalizaciji komu zazdelo, da je CX-80 preveč analogen. Avtorju teh vrstic sicer ne, saj je predvsem med vožnjo upravljanje velikega vrtljivega gumba ter nekaterih drugih gumbov in stikal daleč najhitrejše in najvarnejše, so pa trendi pripeljali do tega, da zdaj številni pričakujejo večje zaslone in več vsega »na dotik«. Pri mazdi CX-80 takšnega izstopanja pač ni.
