Po drugi svetovni vojni v Evropi ni bilo preveč rožnato. Čeprav so avtomobile izumili prav na stari celini, si jih mnogi niso mogli privoščiti. Potrebe po mobilnosti pa so vseeno obstajale. Po drugi strani ni bilo enostavno niti za podjetja, ki so med vojno cvetela. Zavezniki so namreč odločili, da Nemčija po kapitulaciji ne sme več proizvajati vojaške opreme. Sinergija teh dveh zapletenih okoliščin je rodila enega najbolj nenavadnih avtomobilov – messerschmitt KR200.
Ideja za avto se je v povojnih letih porodila nekdanjemu letalskemu inženirju Fritzu Fendu. Ta je sicer že imel izkušnje z izdelavo majhnih vozil za invalide, zdaj pa je želel mobilnost povrniti tudi množicam. Povezal se je z nemškim proizvajalcem vojaških letal Messerschmitt, ki je moral po vojni korenito spremeniti poslovni načrt. Leta 1952 sta Fend in Messerschmitt v Ženevi predstavila svoj prvi model messerschmitt KR175, ki je na ceste zapeljal leto kasneje. Leta 1955 so vozilo izpopolnili in začeli prodajati model KR200. Messerschmitt je avtomobile sicer proizvajal le do leta 1956, saj so zavezniki odpravili prepoved proizvodnje vojaških letal. Fend pa je z novimi partnerji proizvodnjo vodil še vrsto let.
S skromnim motorjem potegnil do 90 kilometrov na uro
Šlo je za mikroavtomobil z dvemi kolesi spredaj in enim zadaj. KR200 je bil dolg 2,82 metra, širok 1,22 metra in visok nekaj čez meter. Kabina je močno spominjala na kabino vojaškega letala, prekrita pa je bila s pleksi steklom. Spredaj je sedel voznik oziroma pilot, zadaj pa je bil prostor za kopilota. V sili se je na zadnjo klop dalo spraviti dva otroka. Vstopilo se je z odpiranjem celotne zgornje kupole. To je dajalo vozilu še bolj futurističen značaj. Vozilo se je premikalo po zaslugi odlične aerodinamike in skromnega Sachsovega enovaljnika s prostornino 191 kubičnih centimetrov. Ta je proizvedel vsega 10 konjskih moči. V resnici je šlo bolj za skuterja s streho kot pravi avto. Tak je tudi zvok modelov, ki so se ohranili do danes. Ker pa je bil KR200 ob izjemnih aerodinamičnih lastnostih tudi izredno lahek, saj je tehtal vsega 230 kilogramov, je bilo z njim mogoče doseči prepričljivih 90 kilometrov na uro.
Vožnja s KR200 je bila še toliko bolj zabavna, ker je voznik sedel nizko, skoraj na ravni ceste. Zaradi lahke konstrukcije in neposrednega volanskega mehanizma je bil avtomobilček zelo okreten, čeprav se je zaradi ozkega koloteka na neravnih cestah hitro majal. Hrupno brnenje motorja na zadnjem kolesu pa so povojni Evropejci pač pretrpeli, saj so v zameno dobili občutek, kot bi se vozili z raketo. »Res gre. Danes smo se vozili v hribih in brez težav doseže 80 kilometrov na uro,« je povedal Scott Brenchly, voditelj Outlaw Garage na youtubu, ki je imel priložnost testne vožnje z dobro ohranjenim originalom. »Nisem pričakoval, da bo občutek med vožnjo varen in prizemljen, ampak je čvrsto na tleh. Gre za fantastičen avto, ki bi ga vsekakor imel v svoji sanjski garaži.«
Občudovali so ga zaradi vesoljskega videza
Posebnost je bila tudi prestavna ročica, ki ni imela vzvratne prestave. Če si hotel voziti nazaj, si moral izklopiti avto in motor nastaviti za pogon v vzvratno smer. Med letoma 1955 in 1964 so izdelali okoli 41.000 primerkov KR200, kar je za mikroavtomobil izjemna številka. Največji trg je bila Zahodna Nemčija, a vozilo je našlo kupce tudi drugod po Evropi, v ZDA in tudi v Avstraliji. Občudovali so ga zlasti zaradi vesoljskega videza, povsem možno pa je tudi, da je prav ta avto navdihnil dizajn družinskega avtomobila v ameriški risanki Jetsonovi (1962). Na vrhuncu priljubljenosti so messerschmitte izdelovali v obliki kabrioletov, limuzin z mehko streho in za šalo celo v roadster izvedbi. Proizvodnja se je ustavila, ko je nemško gospodarstvo v zgodnjih 60. letih zopet začelo kazati močne znake življenja.
»Občutek vožnje je … kako naj rečem? Je pol avto, pol letalo. Gre za malo letalo na cesti,« o svoji življenjski strasti pravi Achim Adlfinger. Ta je pred leti obudil ime znamke in začel izdelovati svoje reinterpretacije tega kultnega vozila. Ob termičnem je izdelal tudi električnega. Vse skupaj pa se je začelo z modelom na nožni pogon, ki so ga izdelovali – ne boste verjeli – v Ljubljani. S slovenskim partnerjem Jetbuster Adria je proizvedel kar nekaj primerkov »veloschmitta«, a se posel na koncu ni izšel. Med covidom in strogo karanteno v Španiji je naposled ugodil številnim interesentom in ponovno zagnal svojo delavnico. Do danes ohranja butično proizvodnjo, za sodobne messerschmitte pa je treba odšteti od 22.000 do 49.000 evrov. Električni stane 24.000 evrov.
