Zdelo se je, da na delovnem mestu uživa. Z razlogom: v petih letih, odkar je pri Renaultu prevzel dirigentsko palico kot izvršni direktor, je podjetje znova popeljal na pota uspeha, za kar je bil tudi bogato nagrajen, saj je lani na njegov račun skupaj z bonusi kapnilo 12,8 milijona evrov. Aktivna preobrazba družbe, ki jo je poimenoval »renaulution«, je vključevala vse več elektrificiranih vozil, obudil pa je tudi nekaj starejših francoskih klasik, na primer renault 5, za kar so mu bili nostalgični kupci še kako hvaležni.
In ko je bilo samo vprašanje časa, kaj vse si pri Renaultu še želi postoriti, je kot strela z jasnega udarila novica, da ga zapušča. Presenečenje je bilo toliko večje, ko je postalo jasno, da odhaja iz avtomobilskega sektorja in se seli h Keringu, ki prodaja luksuzno blago in je med drugim lastnik Guccija, Yves Saint Laurenta, Balenciage in Alexandra McQueena. Dan d, ko bo še zadnjič v pisarni v Parizu, je 15. julij. »V življenju pride trenutek, ko veš, da je tvoje delo opravljeno. Poslovni rezultati govorijo sami zase, so najboljši v naši zgodovini. Imamo močno ekipo in strategijo že za naslednjo generacijo naših avtomobilov. Zato sem se odločil, da vodenje predam naslednikom,« je povedal. Zanimivo, da so ga še pred tedni povezovali z vodenjem koncerna Stellantis, a je tedaj zatrdil, da nima želja, da bi odšel iz Renaulta, saj njegova zgodba še ni končana.
Od milijardne izgube do dobička
58-letni poslovnež je sicer Milančan, v Milanu pa je tudi diplomiral iz poslovne administracije. Strast do avtomobilov je razvil že pri sedmih letih, ko ga je dirkač Arnaldo Cavallari peljal na adrenalinsko vožnjo z lancio fulvio HF. »Biti del avtomobilskega sektorja so bile moje otroške sanje, prva leta pri Renaultu pa si bom za vedno zapomnil,« zaupa. Danes sodi med bolj izkušene avtomobilistične menedžerje. Kariero je leta 1992 začel prav pri Renaultu, kasneje pa se je pridružil evropski podružnici Toyote. Nase je prvič opozoril leta 2002, ko se je pridružil skupini Fiat, kjer mu je Sergio Marchionne zaupal najprej vodenje Fiata in nato še Alfe Romeo. Znan je postal po predstavitvi modela 500, za nameček je obudil znamko Abarth. Leta 2009 se je pridružil skupini Volkswagen, kjer se je najbolj proslavil kot prvi mož Seata med letoma 2015 in 2020. Znamka je postala dobičkonosna, s 574.000 prodanimi avti pa so leta 2019 podrli rekord. Lansiral je znamko Cupra, ki je še danes najbolj zaslužna, da so se Španci vrnili na pota dobičkonosnosti.
Potreboval je nov izziv in ga našel pri skupini Renault, katere vodenje je prevzel julija 2020. V 18 mesecih mu je uspelo finančno stabilizirati podjetje, ki se je utapljalo v milijardni izgubi, bližala se je osmim milijardam evrov, že leta 2021 pa se je lahko pohvalil z 967 milijoni evrov neto dobička. Njegov cilj je bil, da bo Renault do leta 2030 v Evropi znamka, ki bo proizvajala izključno električne avtomobile. Poskrbel je tudi, da je športna znamka Alpine leta 2022 prodajo povečala za 33 odstotkov. »Ostajamo skromni in osredotočeni, saj so pred industrijo zahtevni časi, toda vemo, da smo v dobri kondiciji in sposobni, da odgovorimo na vse zahteve. Naš cilj je razogljičenje, moramo pa biti pripravljeni na globalno konkurenco, ki postaja vse ostrejša,« je bila ena njegovih zadnjih izjav v vlogi šefa Renaulta. V mislih je imel predvsem Kitajce, zato ni čudno, da je pred leti ustanovil napredni kitajski razvojni center, nekakšno »iznajdljivo« delavnico, v kateri so se lahko učili kitajskih praks ultrahitrega razvoja avtomobilov. Posledica: za razvoj renaultov 5 in 4 so potrebovali le tri leta, za razvoj novega twinga celo samo dve. »Kar se zmogljivosti in stroškov tiče, morajo biti konkurenčni najboljšim kitajskim tekmecem, ki svoje avtomobile razvijajo v Evropi,« pravi, pri čemer se zaveda, da bodo pritiski na stroške vse večji, saj bo leta 2030 začelo veljati od osem do deset novih predpisov, ki bodo stroške avtomobila povečali do 40 odstotkov.
Na Harvardu s študijo njegovega primera
Za avtomobile danes velja, da ni dovolj, da so varni, uporabni in zanesljivi, pač pa morajo biti tudi všečni. In če kateri menedžer to ve, je to zagotovo Luca del Meo. Tovrstne izkušnje v avtomobilski industriji mu bodo tudi v modni prišle še kako prav. Dobičkonosnost novega delodajalca Keringa, ki je družinsko podjetje, je tako lani s 27,5 padla na 13,4 odstotka, kar je občutno manj kot pri konkurentu Hermesu. Lastnik modnega giganta François-Henri Pinault, ki bo ohranil predsedovanje, pa je prepričan, da bo v novi vlogi tako uspešen, kot je bil pri Renaultu. Ta je imel lani 56,2 milijarde evrov prihodkov, operativno maržo v višini 7,6 odstotka in prosti denarni tok 2,9 milijarde evrov, kar je v zelo reguliranem, konkurenčnem in razdrobljenem avtomobilskem sektorju spoštovanja vredno. Da je dosegel te poslovne izide, je potreboval manj kot pet let.
De Meo, ki je poročen in ima dva sinova, je sicer poliglot, saj govori italijansko, angleško, francosko, nemško in špansko. Julija 2015 je bil imenovan za komturja, saj je od predsednika Italije dobil red za zasluge, univerza Harvard pa mu je posvetila študijo primera, ko je bil direktor marketinga pri skupini Volkswagen. Španski kralj ga je nagradil z velikim križem reda Izabele Katoliške, prejel je tudi viteški čin francoske častne legije. Velja za profesionalnega in odgovornega ter človeka, ki spodbuja integriteto in je odprt za pluralizem. Izogiba se konfliktom, njegova slabost pa je, da nima inženirskega ozadja. Je kolegialen, s smislom za humor in kulturno prilagodljiv.
