Hyundaijevega tucsona se pod Alpami drži dober glas. Ko sem omenil, kateri avto preizkušam, so se številnim sogovornikom kar zaiskrile oči v pričakovanju podrobnosti iz prve roke. Zanimanje ne preseneča. Gre za deveti najbolje prodajani avtomobil v tem letu. K njegovi zanimivosti je pripomogla tudi nedavna prenova.
Za to so se odločili razmeroma hitro po prihodu trenutne četrte generacije, na zunaj pa ne upravičuje povečanega zanimanja. Poiščite fotografije starega in novega modela ter na njih odkrijte razlike. Imeli boste veliko dela. Ne zato, ker bi jih bilo tako veliko, temveč zato, ker jih skoraj ni. Nekaj so spremenili pri maski, prednjem odbijaču in lučeh. To pa je tudi vse. Videz tega športnega terenca tako ostaja moderen in ne pretirano futurističen – k temu pripomore kombinacija ukrivljenih črt, ki blažijo prelomljene linije. Če prenova zunanjosti ne prinaša veliko, se je čakanje na novi model splačalo zlasti zaradi izboljšav v notranjosti. Predvsem navduši zelo lepo prečiščena armaturna plošča okoli multimedijske tablice. Tam je v prejšnji različici vladal popoln kaos. Veliko ohišje z zaslonom in gumbi povsod, kjer je bil prostor. Kot da bi pri prenovi z britvijo odstranili vse, kar je bilo odvečno in nametano. Rezultat je zelo okusen in privlačen.
Voznikov zaslon in multimedijski zaslon sta po novem združena in lepo skrita pod enotno steklo, kar daje zelo dodelan in premijski vtis. Za večjo preglednost pa so med multimedijski zaslon in gumbe vrinili zračnike, s čimer so razbili monotonost in nepreglednost. Za povrh so gumbi lepa kombinacija vrtljivih, fizičnih in tistih na dotik, kar celotno stvar še nekoliko razgiba ter prispeva k preglednosti. Pohvale gredo tudi za odločitev, da so se odpovedali sredinski konzoli s pokrito odprtino za odlaganje stvari na višini meč. To je bilo precej nepraktično. Zgornji del konzole so spredaj odprli, zato prostor deluje veliko bolj zračno. Menjalnik so premaknili na ročico za volanom, kar je sprostilo dodaten prostor za polnilnik na konzoli. Prostor za plastenke in bidone v vratih pa je še vedno razmeroma tesen. Za tiste estetsko najobčutljivejše je podjetje spremenilo tudi volan. Tam ni več črke H v latinici, temveč so se odločili za štiri pike na srebrni ploščici, kar označuje isto črko v Morsejevi abecedi. Tudi sicer je notranjost precej posrečena in lepo sledi Hyundaijevemu minimalizmu. K prefinjeni izkušnji je pripomoglo tudi svetlo sivo usnjeno oblazinjenje, ki pa je na voljo za doplačilo.
Tucson je dolg 4,52 metra in ima medosno razdaljo 2,68 metra. Torej je še dovolj na kompaktni strani, da vas ne bo stiskalo med vožnjo v parkirno hišo, hkrati pa ponuja zadosti prostora, da se potniki res ne bodo pritoževali. Predvsem ko se vozite štirje. Petemu potniku bo med nogami nagajal precej poudarjeni tunel kardanske gredi. Bo pa prostora za glave dovolj za povprečno visoke odrasle. Za nameček se lahko zadnji sedeži še malenkost nagnejo nazaj, ni pa klop vzdolžno pomična. Med genialnejše trike avtomobila spada ročka na notranji stranski steni prtljažnika. To preprosto potegnemo in zadnja klop se podre. Nič več kroženja od ene strani avtomobila do druge, da bi naredili prostor za smuči in kar je še tega tovora. Gre za majhno podrobnost, ki pa izkušnjo avtomobila v ključnem trenutku zelo polepša.
Prtljažnik je primerno velik. Njegov nakladalni rob je poravnan, pogoltne pa precejšnjih 577 litrov. In še to samo zato, ker sem testiral hibridno različico. Navadna bencinska različica sprejme 620 litrov. Ko podremo zadnjo klop, v hibridni različici dobimo 1758 litrov. Bencinski model ponuja še 41 litrov več. Ko gre za vožnjo, je najprimernejša beseda »uglajena«, nikakor pa ne gre za raketo. Avto poganja 1,6-litrski bencinski štirivaljnik z nekaj električne pomoči. Sistemska moč je 160 konjev, sistemskega navora pa je za 265 Nm. Do stotice potegne v ležernih 9,4 sekunde, največja hitrost je 192 kilometrov na uro. Ležernost pa ne pomeni, da je avto lenuh. Ko bo treba, bo skočil. Ne bo pa pretiravanja. Sedemstopenjski samodejni menjalnik je odziven, gladki pa so tudi prehodi med električnim in bencinskim načinom delovanja. Ta prehod je subtilen tudi z vidika hrupa. Udobje nad športnostjo izbirata tudi podvozje in krmiljenje.
Nič posebnega ni tucson pri porabi. Kljub hibridnemu pogonu in zmerni vožnji je med testom obsegala okroglih sedem litrov, po mestu pa je šlo malenkost več kot šest litrov. Z bolj dinamično vožnjo bi se poraba gotovo povzpela višje. Kljub temu tucson kot družinski avtomobil prepriča, tudi prenova notranjosti mu je dobro dela. Cena ni astronomska. Testni hibridni model s pogonom na dve kolesi in najboljšo opremo impression je stal 39.400 evrov. Osnovnega bencinarja prodajajo za 30.500 evrov. x
