Film Highlander 2 iz leta 1991 je bil čuden in zmeden. Med snemanjem v Argentini je namreč udarila hiperinflacija, produkciji pa je zmanjkalo denarja. Zato so prisilno spremenili scenarij, številni prizori pa so bili nedokončani oziroma slabo izvedeni. Se zgodi. Podoben občutek sem imel ob prvem srečanju s SsangYongovim oziroma po novem KGM-jevim tivolijem.
V notranjosti so stvari večinoma usmerjene v funkcionalnost, a s pridihom retro avtomobilske izkušnje. Vžig in izklop s fizičnim ključem. Ročna ročna zavora, za driftanje in nižjo ceno proizvodnje. Del standardne opreme je sicer tudi pomoč pri speljevanju v klanec, ker je speljevanje z ročno nekaj, kar je dobro znati, še bolje pa, če ti tega v praksi ni treba prakticirati. Multimedijska tablica je, čeprav ne najlepša. Hkrati je treba telefon povezati s kablom, če želimo zrcaliti zaslon in slediti navigaciji Googlovih zemljevidov. Za nadzor klimatske naprave so gumbi na dotik. Ročka menjalnika ni najlepša, je pa prestavljanje z njo dokaj elegantno in z dovolj kratkim hodom med prestavami. Tivoli premore celo dvoconsko klimo. Avto pa medtem pretirava z zvočnimi opozorili, ki so v novejših avtomobilih že tako moteča, zlasti ob napačno ocenjenih omejitvah. Odlična dilema, ko ti je otrok končno zaspal, avto kaže omejitev 40, čeprav je v resnici 70 km/h, ti pa voziš v koloni. Kaj bo prej zbudilo otroka – piskanje ali trobljenje?
Del standardne opreme je tudi tempomat, ki ni radarski in deluje nad 40 km/h. Brez pomoči v coni 30, torej. Kamera med vzvratno vožnjo ni navdušila. Njen kot je tako čuden, da vidiš ogromno tistega, česar ne potrebuješ, in premalo tega, kar bi rad videl. Da je izkušnja še malo slabša, poskrbi uvodoma omenjeni dizajn zadka. Okno je previsoko in preozko. Stranski stebri pa tudi ne pripomorejo k vidljivosti.
Glede prostornosti v kabini večjih pripomb ni. Avto je dolg 4,26 metra z medosno razdaljo 2,6 metra, prostora spredaj in zadaj pa je povsem dovolj. Znajo pa otroci z nogami nagajati elastikam na zadnji strani prednjih sedežev, kjer bi v dražjem avtomobilu našli žepe. Ob prostorni kabini dobimo prtljažnik, ki pogoltne 427 litrov, a so v igri izbokline in nosilci za dvojno dno, kar pomeni dosti manj resnično uporabne prostornine. Visok je tudi nakladalni rob. Ko podremo zadnjo klop in prostornino razširimo na 1115 litrov, dobimo še stopničko. Resnično praktični prtljažniki so videti drugače.
Pod sprednjim pokrovom tivoli skriva 1,5-litrski bencinski štirivaljnik, ki premore solidnih 163 konjev (120 kW) in 280 Nm navora že pri 1500 vrtljajih. Slednje pomeni, da med speljevanjem ni dobro preveč pogumno pritisniti na plin. Tudi sicer bodo od avtomobila največ imeli zmerni vozniki. To se občuti že ob obnašanju podvozja, ki je sicer uravnoteženo in čvrsto, a bolj primerno za mesto kot za gorske dirke. V mestu prav tako ne bo treba prestavljati preveč visoko. Večinoma se boste gibali med tretjo in četrto prestavo. Do pete bo šlo na praznih vpadnicah, v šesto pa zlasti na avtocesti. Najvišja hitrost tivolija je sicer 193 km/h, pospešek pa je 9 sekund. Bo pa zmogljivost motorja udarila po žepu. Med testom je povprečna poraba dosegla 8,7 litra na 100 kilometrov. To je za kompakten avto s takšno prostornino prtljažnika zelo visoka številka.
Če so računi za gorivo visoki, bo udarec po žepu ob nakupu tivolija blažji. Z ročnim menjalnikom in zgolj prednjim pogonom stane 18.999 evrov, za enakega s samodejnim menjalnikom pa je treba odšteti 20.499 evrov. Vendar, tako kot prednji del avtomobila je tudi cena avtomobila zgolj ena stran stroškovnega kovanca.
