Amerikanizacija. Njenega vpliva ne moremo zanikati, tudi na lastni koži ga vsakodnevno izkušamo, pa naj gre za kokakolo, dogajanje ob robu največjih športnih dogodkov, Hollywood, McDonalds ali televizijske resničnostne šove. Zdi se, da tako sploh ni vprašanje, ali ima ameriški način življenja na nas vpliv, temveč bolj, kolikšen je ta. No, jasno pa je, da prav povsod amerikanizacije vendarle ni zaznati. Področje, na katerem se skoraj ne čuti, je denimo avtomobilsko, na katerem Evropejci nismo prevzeli miselnosti, ki bi se malce poenostavljeno glasila »večje je, boljše je«. Čeprav avtomobili iz generacije v generacijo rastejo, ne po velikosti karoserije ne po prostornini motorjev še zdaleč ne dosegajo ameriških cestnih »ladij«. Bo že držalo, da so avtomobili precej svojevrstna zadeva in se od celine do celine precej razlikujejo.
Pa vendar, nekaj, kar je povezano z avtomobili in je v ZDA izjemno priljubljeno že desetletja, je prav v zadnjih letih pot našlo tudi k nam. Pri tem mislimo na tako imenovane »drive-in« kinematografe, torej, poenostavljeno, ogled filma iz avtomobila. Ti so bili sicer v ZDA na vrhuncu priljubljenosti že v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko jih je delovalo več kot 4000, nato je njihovo število po prelomu tisočletja nihalo med le 300 in 400. Dokler ni izbruhnila pandemija covida-19, ko je ob vsesplošnem distanciranju prav takšen način ogleda filmov prišel še kako prav. Pa da ne bo pomote – prvi »drive-in« kino v Sloveniji smo dobili že malce pred »korono«.
Zabava za vso družino
No, še precej prej, natančneje pred več kot sto leti, pa so se začeli prvi zametki »drive-in« kina torej pojavljati v ZDA, ko so avtomobilom ponekod na kinopredstavah pod milim nebom namenili nekaj prostora za sedišči. A prava točka preloma se je zgodila ob koncu 20. let prejšnjega stoletja. Ključen zanjo je bil možakar po imenu Richard Hollingshead, sicer prodajalec avtomobilskih delov. Kot se je izrazil Jim Kopp, član ameriškega združenja lastnikov drive-in kinematografov, je bila njegova mama namreč malce »preobilna«, da bi lahko sedla na takrat precej majhne sedeže v običajnih kinodvoranah. In ker ni mogla v kino, je ta prišel k njej. Richard jo je posedel v avto, na njegovo streho postavil projektor, za platno pa uporabil rjuho, ki jo je zavezal med drevesoma na svojem dvorišču, in ji predvajal film.
Omenjeni eksperiment se je zgodil leta 1928, po nekaj letih dodatnih testiranj pa je maja leta 1933 Hollingshead koncept drive-in kinematografa patentiral. Mesec pozneje, 6. junija 1933, so v Camdnu v ameriški zvezni državi New Jersey odprli prvi avtomobilom namenjeni drive-in kino. Prvi film, ki ga je predvajal, je bila britanska komedija Wives Beware, vstopnina pa je znašala po 25 centov tako za avto kot za vsakega potnika v njem. Drugi drive-in so leto pozneje odprli v Orefieldu v Pensilvaniji, razmah pa so torej, kot smo omenili, doživeli pozneje. »Obiskovalci so jih takrat vzljubili, ker so pomenili zabavo za vso družino in so dopuščali več kot običajni. Ljudje so lahko v svojih avtomobilih jedli, kadili, otroci so, medtem ko so starši gledali film, zaspali,« je še pojasnil Kopp.
Znova zaživeli ob covidu
Le malce za ZDA so drive-in kinematografi postali priljubljeni tudi na drugi strani sveta, v Avstraliji, kjer jih je bilo ob koncu 60. let 330, z izvozom ameriškega načina življenja, že omenjeno amerikanizacijo torej, pa so se razširili tudi ponekod po drugih delih predvsem zahodnega sveta. A s poznejšim razmahom domače zabavne elektronike, videokaset in drugih nosilcev filmskih vsebin je sledil velik upad in po vsem svetu so skoraj izginili. Dokler jih ni torej obudil in imel zasluge za številna nova odprtja, paradoksalno, virus, ki je domala vse drugo zaprl. Pa ne le v ZDA, med vsesplošnim zaprtjem so se drive-in kinematografi začeli odpirati po vsem svetu. Navsezadnje tudi pri nas, pa denimo celo v Iranu, medtem ko so o pravem bumu poročali predvsem iz Kanade, Francije in Nemčije. In menda navdušenje še ne pojenja.
