Svojo zgodbo kot ambasador zavoda Vozim predstavlja mladim, z enim samim ciljem, da nihče ne bo ponovil njegove napake, ki ga je drago stala.
Se še spominjate nesreče pred dobrimi štirimi desetletji, ki vas je za vedno zaznamovala?
Dobro zame je, da se nesreče sploh ne spomnim. Spomnim se samo zadnjega trenutka pred nesrečo, kaj se je z mano dogajalo teden dni po njej, pa mi je popolna neznanka. Vem, da sem imel luč na motorju pokvarjeno, zato sta prijatelja, ki sta vozila za menoj, svetila z dolgo lučjo in mi osvetljevala cesto. Spomnim se zadnjega ovinka, potem pa je prišla tema. Kaj se je dogajalo pozneje, sem prebral v policijskem zapisniku.
Kombinacija alkohola in prevelike hitrosti v prometu je smrtonosna. Se zavedate, kakšno srečo imate, da ste sploh še živi?
Seveda se tega zavedam, žal pa se vrednosti življenja kot mladenič nisem. Zato danes mlade ozaveščamo o nevarnostih, ki nanje prežijo v cestnem prometu. Zavedanje o varnosti v cestnem prometu želimo dvigniti na višjo raven, mladim predstavimo tudi posledice prometnih nesreč.
Je bilo hudo, ko vam je zdravnik kot mladeniču rekel, da ne boste nikoli več hodili?
Sprva tem besedam nisem verjel. Da je nekaj hudo narobe, pa sem dojel, ko sem videl zaskrbljena obraza očeta in matere.
Koliko časa ste potrebovali, da ste se navadili premikati z vozičkom?
S tem nisem imel težav, je pa res, da se mi je prvi mesec zdelo, kot da gre za grozne sanje, nekakšno nočno moro. Žal je bila resničnost. Kmalu sem dojel zdravnikove besede, a nisem imel pojma, kaj zares pomenijo. Po nesreči se je zame začelo novo življenje, na katerega nisem bil pripravljen, saj ga nisem poznal.
Po nesreči ste se začeli resneje ukvarjati s športom. Je bil to poskus nekakšnega bega iz resničnosti?
S športom sem se začel ukvarjati štiri leta prepozno, a sem dal prednost drugim stvarem. Najprej sem doštudiral, se nato znova zaposlil in si ustvaril družino. Zaradi prometne nesreče sem imel duševne rane, ki pa sem jih s športnim udejstvovanjem uspešno zacelil. Bil sem na štirih paraolimpijskih igrah, in sicer v Barceloni, Atlanti, Sydneyju in Atenah. Lahko rečem, da imajo invalidi, ki se ukvarjajo s športom, občutno manj zdravstvenih težav kot tisti, ki se s športom ne ukvarjajo.
Biti paraplegik seveda ni konec sveta. Še vedno ste mobilni, saj lahko vozite avtomobil. Vam to v življenju veliko pomeni?
Ravno minuli teden sem bil na zdravniškem pregledu v rehabilitacijskem centru Soča. Avtomobil so moje druge noge in brez avta si življenja ne znam predstavljati. Omogoča mi trajnostno mobilnost, kar je pomembno, saj sem dokaj aktiven človek. Vožnja avta je edina racionalna rešitev, da sem mobilen.
Kako zahtevna je vožnja, glede na to, da upravljanje poteka samo z uporabo rok?
Dandanes je vožnja poezija. V spričevalu piše, da mora avto imeti samodejni menjalnik, zavore in plin pa morajo biti na ročno upravljanje. Predelava je takšna, da vožnja poteka brez večjega napora, mora pa biti izvedena tako, da sem enakovreden del prometa. Naši zdravniški pregledi so zelo zahtevni, na posebnem simulatorju preizkusijo tudi naše psihofizične sposobnosti.
Predelava vozila verjetno ni preprosta in je zato tudi draga. Je prav to največja ovira, da invalidov za volanskim obročem ni še več?
Danes država sofinancira predelavo, in sicer 85 odstotkov njene vrednosti. Za moje vozilo je tako stala 1500 evrov. Vam pa zaupam zanimivo zgodbo. Preden so sprejeli zakon o sofinanciranju predelave, smo zanjo odšteli 500 evrov, od sprejetja zakona pa je trikrat dražja.
Kako dolgo traja proces od nakupa avtomobila do tega, da je homologiran za vožnjo?
Ojoj, to pa je zgodba zase. Težava je že v tem, da se vse dogaja v Ljubljani. Ko kupiš avto, greš najprej na upravno enoto, kjer prosiš za sofinanciranje. Obrazce pošljejo na rehabilitacijski center Soča. Nato te povabijo, da se z nepredelanim avtom oglasiš pri njih, da ga pregledajo, in napišejo dokument, kako naj bo avto predelan. S tem dokumentom greš na ustrezen servis, kjer predelave izvajajo, vmes pa upravna enoto izda vavčer, s katerim dokazujejo, da bo država pokrila zakonski delež. Ko vse to urediš, še enkrat preverijo, ali je vse opravljeno ustrezno, sledi izdaja homologacije. Šele nato lahko začneš avto voziti.
Omenili ste, da država sofinancira stroške predelave. Vam pomagajo tudi pri drugih stvareh, denimo nakupu vozička?
V zadnjih letih se je veliko stvari spremenilo na bolje, denimo pri ortopedskih pripomočkih. Včasih so bili na voljo le osnovni modeli vozičkov, za dražje pa smo doplačevali. In kar je spet zanimivo – odkar zavod za zdravstveno zavarovanje krije strošek vozička, so šle cene v nebo.
Ste med ustanovitelji zavoda Vozim, katerega del je tudi akcija Še vedno vozim, vendar ne hodim. So mladi, ko jim zaupate svojo zgodbo, šokirani?
Naše zgodbe se mladih dotaknejo. Njihov odziv je resnično pozitiven.
Vsem zgodbam, o katerih govorite, je skupno, da so posledice nepopravljive. Se vam zdi, da s pripovedovanjem mlade odvrnete od pitja alkohola, ko so del prometa?
Ko gre za pitje alkohola in vožnjo, je bil pri mladih narejen velik korak naprej. Pred desetimi leti so večino nesreč s smrtnim izidom zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročili mladi vozniki, danes je mladih le še za vzorec. Tudi zato, ker je v Sloveniji veliko preventivnih akcij. Mladi se zavedajo vseh nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola. Ta trend se bo še nadaljeval. Mladi se danes sami organizirajo in si takrat, ko pijejo alkohol, najdejo varen prevoz domov. Preventiva je obrodila sadove.
Pitje alkohola je v Sloveniji postalo del nacionalne kulture. Zakaj mu kot družba ne znamo odločno reči ne?
Začeti bi morali že pri dovoljeni meji. Zakaj za vse ne velja ničelna toleranca, kot velja za mlade voznike? To, da lahko voziš z 0,5 promila v krvi, je samo potuha, ko si posameznik reče, pa saj lahko spijem še kozarec ali dva in se pri testu alkoholiziranosti ne bo nič poznalo. Pitje alkohola je pri nas globoko zakoreninjeno. Zase vem, da sem odraščal v okolju, v katerem je bilo pitje alkohola del vsakdana. Posledic se nismo zavedali.
Invalidov je v Sloveniji ogromno, blizu 170.000. Se vam zdi, da ste, ko beseda nanese na promet, enakovredni drugim udeležencem?
Mislim, da smo. Na cesti je težko reči, da je nekdo bolj in nekdo drug manj sposoben. Vsi morajo biti sposobni, o tem ni debate. Kot sem že omenil, imamo invalidi zahtevne teste in tisti, ki ga ne opravi, izgubi dovoljenje za vožnjo, kar zna biti za posameznika hudo. Poznam več primerov, ko so bili poklicni vozniki zaradi bolezni prisiljeni, da avta niso več mogli voziti, kar je bil zanje velik šok.
Na voljo imate tudi posebne parkirne prostore, a jih pogosto zasedajo vozniki, ki do tega niso upravičeni.
V Sloveniji je vsak zakon lahko še tako univerzalno napisan, pa ga bodo nekateri znali izrabljati. Podobno je z invalidsko parkirno kartico. Če bi lahko, bi danes vsem pobral te kartice, jih razveljavil in sistem postavil na novo, da bi se resnično vedelo, kdo je do nje upravičen. Ničkolikokrat se mi je zgodilo, da je na parkirišču za invalide avto parkiral človek, ki tega parkirnega prostora ne bi smel zasedati. Zlorab je preveč. V Ljubljani so naredili raziskavo, da 64 odstotkov parkirnih prostorov za invalide zasedajo posamezniki, ki to počnejo neupravičeno.
Kaj sporočate tem ljudem?
Če bi prišli samo na eno mojo delavnico in mi prisluhnili, bi zagotovo ravnali drugače. Dojeli bi, zakaj invalidi resnično potrebujemo ta parkirni prostor. Potrebujemo ga, da lahko na široko odpremo vrata in se namestimo v invalidski voziček. To lahko storimo le, če je parkirni prostor dovolj širok.
Vozniški izpit imate od leta 1981. Se imate za izkušenega in varnega voznika?
Mislim, da sem izkušen in tudi varen voznik, saj vsako leto prevozim okoli 25.000 kilometrov. Lahko se pohvalim, da večje kazni še nisem dobil, le enkrat sem vozil malce prehitro. To se na slovenskih cestah, kjer je prometna ureditev pogosto nelogična in se omejitve hitrosti druga za drugo močno razlikujejo, zgodi hitro.
Ali so kakšne omejitve, manever, ki ga niste sposobni izvesti?
Vozniški izpit sem opravljal v Ljubljani in sem moral voziti tako, kot vozijo vsi prometni udeleženci. To, da sem invalid, v prometu ne pomeni, da lahko vozim drugače. Na cesti smo vsi enaki. Če ne vozim tako dobro, kot vozite vi, potem nimam kaj delati na cesti.
Kaj danes svetujete mladim voznikom?
Naj jim bo prometna varnost vrednota in naj se zavedajo – če bodo vozili varno, bodo varni tudi drugi prometni udeleženci. Življenje je neprecenljivo in se ti lahko hitro postavi na glavo. Naj moja zgodba nikoli ne postane vaša in naj moja zgodba ne postane zgodba nekoga tretjega zaradi vas.
