William Lyons je imel v zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja eno željo. Svoje podjetje Swallow Sidecar Company oziroma kasneje SS Cars je želel popeljati onkraj izdelave elegantnih, a cenovno dostopnih, predvsem pa za vsakdanje življenje praktičnih karoserij. V času, ko je britanska avtomobilska industrija do neke mere še vedno iskala svojo identiteto, je želel vstopiti v svet pravih športnih avtomobilov. Želel je izdelati neposrednega konkurenta Mercedes-Benzovemu SSK in Alfa Romeovemu 6C 1750, hkrati pa pokazati, da zna poleg MG, Astona Martina in Bentleyja še kdo drug v Veliki Britaniji izdelati športni avto. Avtomobili teh podjetij so bili sicer ali preveč osredotočeni na tekmovanja ali pa predragi.
Lyons je želel torej ponuditi nekaj vmesnega: dostopnejši športni roadster, ki bi nagovarjal zanesenjake, ki so hrepeneli po prestižu in dinamiki, a niso imeli neomejenih finančnih sredstev. Prvi resni Lyonsov poskus izdelave estetsko privlačnega športnega avtomobila, ki kupca ne bi spravil na kant, je slišal na ime SS 90.
Stavili so zlasti na dizajn
Za osnovo novega roadsterja so uporabili Standardovo šasijo, ki so jo uporabili že za limuzino SS I, a so jo skrajšali, da bi avtomobilu zagotovili boljše vozne lastnosti. Pod pokrov motorja so vtaknili 2,6-litrski šestvaljnik z bočnimi ventili, ki je izhajal iz enostavnega in zanesljivega Standardovega motorja. Imel je 67 konjskih moči (50 kW), najvišja hitrost pa je bila 150 kilometrov na uro. Ime avtomobila domnevno izvira prav iz pričakovane najvišje hitrosti 90 milj na uro, ki pa jo je končni izdelek pravzaprav presegel za 3 milje oziroma 4,83 kilometra na uro. Za sredino tridesetih let je ta hitrost zadoščala za soliden športni potencial, ni pa dosegla ravni vodilnih britanskih proizvajalcev športnih avtomobilov.
S tehničnega vidika SS 90 ni bil pretirano revolucionaren, je pa očaral z obliko. Da bo dizajn ključnega pomena pri prodaji, je bila tudi sicer Lyonsova stava. SS 90 je bil agresivno nizek za svoje čase, s podolgovatim pokrovom motorja, močno položnim vetrobranskim steklom in odprto kabino. V tej je bilo prostora za dva potnika. Še posebej posrečen je bil dizajn prototipa, ki je imel na zadku rezervoar za gorivo v obliki solze in elegantno oblikovano luknjo za rezervno pnevmatiko. Vse skupaj je avtomobilu dajalo vtis pravega dirkalnika. Tudi kolesa z žičnatimi naperami in dolgi blatniki, ki so sledili liniji koles, so poudarjali športnost in dinamiko. SS 90 je vzpostavil oblikovalski jezik, ki ga je podjetje kasneje izpililo v popolnost pri modelih SS 100, XK120 in e-type.
Vzmetenje je bilo hidravlično nastavljivo, inženirjem pa je uspelo avtomobilu vdahniti tudi razmeroma dobro lego na cesti. Avto je bil zasnovan predvsem za užitek v vožnji po regionalnih cestah po slikovitem britanskem podeželju, ne za zmago na dirkališčih. Kljub temu so nekateri SS 90 uporabljali tudi na manjših tekmovanjih in relijih. »Avto je enostavno voziti. Je zelo prijazen do uporabnika,« trdi Američan Terry Larson, ki je ponosen lastnik prototipa tega zgodovinskega avtomobila. »To je njihov prvi dvosedi športni avto. Kasneje so postali slavni izdelovalec športnih avtomobilov. Bil je zasnovan kot eksperiment, kako ga bo javnost sprejela. Sprejela pa ga je zelo dobro.«
Most do zgodovine
Ob prototipu so izdelali še 22 primerkov SS 90. Do danes naj bi se jih ohranilo 17. Kljub skromnemu številu je imel ta avtomobil izjemen pomen za britansko avtomobilsko dediščino. William Lyons je dobil dodaten zagon in potrditev, da je imel pravilno vizijo. Hkrati pa je ugotovil, da zgolj lep dizajn ne bo prepričal najbolj zahtevnih kupcev in da bo nekaj treba postoriti tudi glede zmogljivosti. To domnevo je potrdil naslednik SS 100, ki je postal ena najbolj slavnih športnih ikon predvojne Britanije in podjetju omogočil polet med svetovne zvezde. Združitev videza in moči pa je postala zaščitni znak znamke.
SS 90 ni bil popoln avtomobil. Motor je bil nekoliko zastarel, tehnika ni bila na ravni najboljših evropskih športnih tekmecev, izdelali pa so jih v omejeni količini. Si pa brez tega avtomobila in njegovega vpliva na kasnejšo usodo podjetja težko predstavljamo pokrajino britanskih športnih avtomobilov, zato zaseda vlogo mostu med začetki podjetja kot proizvajalca praktičnih karoserij in prihodnostjo globalne znamke športnih in luksuznih vozil.
Kaj pa ima SS 90 skupnega z Jaguarjem? Čeprav neki veljak iz sveta avtomobilizma danes misli, da je zabavno salutirati z iztegnjeno desnico, je bila leta 1945 zelo nerodna že samo kombinacija črk SS. Zato se je Lyons po koncu vojne odločil za spremembo imena podjetja. SS Cars je postal Jaguar.
