Mnogi pravijo, da je pomlad najlepši del leta. Zaradi vremena, seveda. Pogosto piha nežen in topel vetrič, ki se mu v angleščini reče zephyr. Prav ta tako simbolizira prihod pomladi. Naj bo zephyr, so leta 1950 dejali odgovorni pri Fordu, ko so iskali ime svojega najnovejšega štirikolesnika, zadnjega, ki so ga oblikovali izključno v Veliki Britaniji. Da bi postal prodajna uspešnica, pa so predstavili še bolj luksuzni različici zodiac in executive, ki sta bili vse do leta 1972 ter prihoda cunsula in granade največja avtomobila v ponudbi znamke na Otoku.
Zephyrja prve generacije je sicer poganjal 2,3-litrski bencinski šestvaljnik z močjo 68 konjev (51 kW), katerega maksimalna hitrost je bila 130 kilometrov na uro. Predstavili so tri različice, limuzino, karavana in kabrioleta, njihova dolžinska mera pa je bila 4,37 metra. Avto so proizvajali tudi na Novi Zelandiji. Anekdota tako pravi, da si je kraljica Elizabeta II. ob obisku Nove Zelandije ogledala, kako v lokalni tovarni izdelujejo zephyrje, kar so dokumentirali s fotografijami. Zephyrja so testirali tudi novinarji The Motor in izmerili povprečno porabo 11,9 litra. Cena avta z vključenimi davki je bila 842 britanskih funtov, na seznamu dodatne opreme so bili tudi usnjeni sedeži, ogrevanje in radijski sprejemnik. Za piko na i je voznik Maurice Gatsonides z zephyrjem zmagal na reliju Monte Carlo. Jeseni 1953 so predstavili nadstandardno različico zephyr zodiac, ki je bila zlahka prepoznavna po dvobarvni zunanjosti in usnjenih sedežih, tudi moč so ji nekoliko povečali na 71 konjev (53 kW). Ni bila na voljo zgoraj brez, v veliki večini pa je šlo za limuzino.
Kanadčan je oblikoval tudi modela edsel in cortina
Druga generacija je bila naprodaj z letom 1956. Bila je prostornejša od prve, medosna razdalja je tako znašala 2,7 metra. Maksimalna hitrost je bila 142 kilometrov na uro, povprečno porabo pa jim je uspelo zmanjšati na deset litrov. Ob tristopenjskem ročnem so za doplačilo ponudili tudi samodejni menjalnik, avto pa so proizvajali v Avstraliji. V tretji generaciji z letom 1962 kabriolet ni bil več na voljo, avto pa je občutno zrasel, saj je bila dolžinska mera že 4,59 metra. Občutno so spremenili zunanjo podobo, ročni menjalnik pa je dobil stopnjo več. Pod obliko se je sicer podpisal Kanadčan Roy Brown, ki je dizajniral tudi modela edsel (začetek prodaje leta 1958) in cortina (1962), 2,5-litrski motor pa je pridobil dodatnih 20 konjev moči (15 kW). Na voljo je bila znova tudi nadstandardna različica zodiac, nekaj posebnega je bila možnost, da je namesto dveh sedežev potnikom spredaj namenjena klop. Močnejši motor (109 konjev) se je poznal tudi pri boljših zmogljivostih, na testiranjih so novinarji revije The Motor avto, ki je stal 1070 funtov, pognali do 162 kilometrov na uro.
Zadnja generacija zephyrja je bila četrta z letom 1966, razvijali so jo pod kodnim imenom »projekt Panda«. Avto z dolžinsko mero 4,7 metra je bil občutno prostornejši od tretje generacije, za pogon pa sta skrbela dvolitrski štirivaljnik in 2,5-litrski šestvaljnik. Kritike na račun slabe vodljivosti so skušali odpraviti z že serijskimi radialnimi pnevmatikami. Izboljšali so tudi vzmetenje zadaj. Kljub temu je imel voznik občasno občutek »lebdenja«, težka vodljivost pa je zahtevala močnega voznika. Čeprav je bil prostoren, pa zephyr ni bil pretirano luksuzen, zato so predstavili različico zodiac. Že na daleč je bila prepoznavna po štirih prednjih lučeh, trilitrski šestvaljnik pa je imel moč 140 konjev (103 kW). Volanski obroč je bil nastavljiv, del opreme so bili tudi vžigalnik, števec vrtljajev, ura in luči za vzvratno vožnjo. Januarja 1967 so napovedali, da prodajne številke niso najboljše, kar so skušali popraviti z najluksuznejšo različico executive. Brez večjega uspeha, zadnjega so izdelali leta 1972.
Prepoznaven, živahen in ne predrag
»Zodiac je bil narejen za poznavalce avtomobilizma in zgrajen tako, da si zasluži takojšnje občudovanje, saj pooseblja eleganco,« so zapisali pri Fordu, ko so začeli prodajo zephyrja zodiaca, novinarji revije Autocar pa so po testiranju dodali: »Običajna reakcija na zephyr zodiak je občudovanje, avto pa je prepoznaven in hkrati živahen, prav tako tudi ne predrag, saj stane konkurenčnih 851 funtov.« Številni zbiratelji so danes soočeni z dilemo, katerega zephyrja izbrati. Toliko bolj, ker za vse velja, da so imeli velike težave s korozijo karoserije. Precej manj težav so lastnikom povzročali motorji, ki jih je enostavno vzdrževati, so pa šestvaljni bolj priljubljeni od štirivaljnih, ki po približno 160.000 prevoženih kilometrih potrebujejo prenovo. Pogosto je treba zamenjati obrabljene oljne obročke ali vsaj tesnila ventilov ter skrbno paziti na nihajno gred, ki je del sprednjega vzmetenja vozila. Opozarjajo tudi na težave z ročnim menjalnikom, prvi znak težav je preskakovanje druge in tretje prestave.
Leta 2005 je zephyrja, ki so ga predelali za dirke, na dražbi kupil Alistair Dyson. »To sprva ni bil moj sanjski avto, a sem se vseeno odločil, da ga kupim. Ker ga nihče ni želel, je bil že naslednji dan moj,« se spominja Anglež, ki ima v svoji garaži še nekaj drugih starodobnikov, kot so na primer jaguar E-type in Mk3 ter ford cortina lotus in cortina GT.
