V mitologiji nekaterih severnoameriških domorodnih plemen velja za mogočno nadnaravno ptico, ki povzroča grmenje s svojimi krili in strele s svojimi očmi. Simbolizira moč, zaščito in naravne sile. Vse to je thunderbird, za katero menijo, da sega v obdobje pred 4000 leti. Svojo »ptico« je imel tudi Ford, saj je znano, da so si ime thunderbird dejansko sposodili v mitologiji, zato ne preseneča, da se je avtomobila oprijel vzdevek T-bird (T-ptica). Ko so ga predstavili, je šlo za dvosedežni kabriolet višjega (cenovnega) razreda, motor je imel vgrajen spredaj, pogon pa speljan na zadnji kolesi. Proizvodnjo so začeli oktobra 1954 in glasno napovedali, da bo konkurenca Chevroletovi corvette.
Zgodba o thunderbirdu se je sicer začela leta 1953, ko so na zahtevo Henryja Forda II. izdelali majhen roadster in ga poimenovali vega. Ker so bili stroški previsoki, serijske proizvodnje ni dočakal, a ideja je ostala. Koncept thunderbirda je bil podoben, le da je bil videti bolj ameriško, bil je tudi bolj luksuzen in manj športno usmerjen. Za razvoj originalnega je bil odgovoren Lewis Crusoe, nekdanji direktor pri General Motors, ki ga je Henry Ford II. privabil k projektu, čeprav je bil že upokojen, pri oblikovanju pa so sodelovali Frank Hershey, George Walker in Bill Boyer. Zadnji je imel največ besede.
Kolo zadaj, več prostora v prtljažniku
Ko sta Crusoe in Walker obiskala Pariz in tamkajšnjo Veliko palačo, pred katero je bil parkiran športni avto, je Crusoe vprašal kolega: »Zakaj nimamo česa podobnega?« Walker mu je odgovoril: »Pa saj se ukvarjamo s podobnim projektom!« Vsebino pogovora je Walker zaupal oblikovalcu Hersheyju, ki mu je bila ideja všeč in jo je začel udejanjati. Za pogon koncepta, ki je tehtal 1145 kilogramov, je izbral Fordov osemvaljnik, ki je avto pognal vse do 161 kilometrov na uro. Serijsko proizvodnjo je potrdil prav veliki šef Henry Ford II. Zanimivo, da ime Thunderbird sprva ni bilo med predlaganimi, so pa zato bili Apache (izvirno ime letala P-51 mustang), Falcon, Eagle, Tropicale, Hawaiian in Thunderbolt. Ime Thunderbird je predlagal eden od oblikovalcev, in ko je razložil njegovo ozadje, so bili odgovorni navdušeni. Ker je predsednik Forda Ernest Breech igral golf v istoimenskem klubu, je za dovoljenje prosil lastnika in ta se je z uporabo imena strinjal.
Avto je bil elegantnejše oblike kot drugi fordi tistega časa, nekaj posebnega je bil tudi merilnik hitrosti do 240 kilometrov na uro. Udobje je bilo pisano z veliko začetnico. V prvem prodajnem letu je bilo razmerje med prodanimi corvettami in thunderbirdi ena proti 23, saj je bil za ameriški trg primernejši. Njegova začetna cena je bila 2944 dolarjev, kar danes pomeni 34.500 dolarjev. Kmalu po začetku proizvodnje so se odločili, da rezervno kolo obesijo na zadnji odbijač, s čimer so pridobili več prostora v prtljažniku. Motor je imel 215 konjev (160 kW), za prenos moči so zadolžili tristopenjski samodejni menjalnik, povprečna poraba goriva je bila 13 litrov. Motorju so moč kmalu povečali na 245 konjev (183 kW), kar je največjo hitrost dvignilo na 185 kilometrov na uro, v različici supercharger pa celo na 300 konjev (224 kW). Ob koncu prodaje je osemvaljnik premogel že 345 konjev (254 kW). Leta 1957 so prodali 21.380 thunderbirdov, med letoma 1955 in 1957 pa skupno 53.166, a so bili direktorji podjetja prepričani, da lahko prodajo tega kabrioleta s pomično streho iz steklenih vlaken še okrepijo. To je bil zadnji dvosedežni ford vse do leta 1982, ko so predstavili model EXP.
Elvisov z rdečo zunanjostjo in črno notranjostjo
Do leta 2005 so sicer predstavili kar enajst generacij, a ker je bila zadnja prodajno neuspešna, so proizvodnjo končali po le enem letu. Thunderbirdi so se izkazali tudi na dirkališčih serije Nascar, že v sezoni 1959 pa so po zaslugi voznikov Curtisa Turnerja, Johnnyja Beauchampa, Toma Pistoneja in Cottona Owensa slavili zmago. Nekaj posebnega je bilo tudi leto 1988, ko so med kvalifikacijami na dirkališču Talladega postavili hitrostni rekord (povprečna hitrost je bila 342,483 kilometrov na uro), ki velja še danes. Zadnjič se je thunderbird na dirkah pojavil leta 1999, ko se vozniku Billyju Standridgeu ni uspelo kvalificirati na dirko Daytona 500.
V desetletjih se je za volanskim obročem zvrstilo veliko pomembnežev, a zgodba zase je bil zagotovo glasbenik Elvis Presley. Da si je lastil forda, je bilo nekaj posebnega, saj je bil sicer zaprisežen Cadillacu. Danes 71-letni Ernie Barrasso, nekoč prodajalec avtomobilov, se spominja, da je posebno izdajo thunderbirda enemu najbolj znanih zemljanov osebno pripeljal v Memphis. »Njegov je bil nekaj posebnega, saj so jih izdelali le 200, pravico do prodaje pa smo imeli, ker je naša prodajalna spadala med večje v ZDA. Avto je bil unikaten, zunanjost je bila obarvana rdeče, notranjost pa črno, volanski obroč je bilo mogoče premikati z leve proti desni,« se spominja nekdanji prodajalec. Cena Elvisovega thunderbirda je bila 6100 dolarjev. To je pomenilo, da je ob prodaji zaslužil 415 dolarjev provizije, kar je bilo za tiste čase ogromno. Ob predaji avta Elvisu so bili navzoči tudi novinarji in fotografi, ki so vse skupaj dokumentirali. A ta avto Elvisu ni prinesel sreče. Ko je nekaj dni po prodaji letel v Los Angeles na snemanje filma, je naročil dvema zaposlenima, da pripeljeta avto. Med vožnjo sta odkrila, da nekaj žic moli iz koles in udarjajo ob elegantne pokrove koles. Zamenjala sta jih z navadnimi kolesi, saj originalna niso bila na voljo. Ko je to odkril Elvis, je takoj klical v Detroit in zahteval kar vrhovnega šefa gospoda Forda. Ko je zgodbo slišal Edsel Ford, mu je dejal, naj vrne avto najbližjemu prodajalcu in zahteva vračilo denarja. Čeprav tega ni storil, pa mu thunderbird nikoli ni bil pretirano blizu.
