Ljubiteljem avtomobilov so kratice dobro znane. Med njimi je tudi GT oziroma grand tourer, ki označuje avto, dizajniran za velike hitrosti in vožnjo na daljših razdaljah, zato je zmogljiv in hkrati luksuzen. Največkrat gre za dvovratnega kupeja z motorjem, vgrajenim spredaj, in pogonom na zadnji kolesi. Prav takšen je bil tudi 166 inter, prvi Ferrarijev pravi grand tourer, ki je kupce nagovarjal med letoma 1948 in 1950. Bil je butične sorte, saj so jih izdelali le 38.

Ferrari 166 inter: Ni za v garažo, je avto za cesto

Foto: youtube

V splošnem je šlo za eleganten kupe, pod njegov dizajn so se podpisali pri milanski Carrozzeria Touring, bil pa je prvi ferrari, prvinsko namenjen vožnji po cesti in ne po dirkališču. Ob kupeju so izdelali tudi barchetto, se pravi različico zgoraj brez, a jih je na cesto zapeljalo le osem. Za pogon tega 3,95 metra dolgega avtomobila so zadolžili dvolitrski dvanajstvaljnik, katerega moč je bila 90 konjev (66 kW), kar je bilo dovolj za največjo hitrost 150 kilometrov na uro. Za tiste čase veliko. Šlo je za nadgradnjo dirkalnih avtomobilov 125 S in 166 S, z imenom inter pa so se poklonili zmagam, ki so jih pri Scuderii Inter dosegli s 166 S.

3,95 m​ je bila dolžinska mera ferrarija 166 inter, ki je tehtal le 900 kilogramov.

Najrazburljivejši zvok tistega časa

Za zvok motorja so dejali, da je šlo za najrazburljivejši zvok tistega časa, posebnost avtomobila pa je bila tudi, da je imel volanski obroč na desni strani. »Avtomobile rada poslušam in rada jih slišim. Poslušati motor tega ferrarija je kot poezija. Ta avto pa je treba ceniti tudi kot zgodovinski artefakt,« je dejala Amanda, ponosna lastnica, ki ima skupaj z možem Philipom enega redkih še ohranjenih modelov s serijsko številko 007-S. Oglas za avto sta našla v avtomobilistični reviji med dopustom na Aljaski. Par iz Nove Zelandije je avto pred 30 leti prenovil, njun pa je prvi 166 s priponko inter. Na ogled je bil tudi leta 1949 na salonu v Ženevi, maja istega leta pa so z njim tekmovali na dirkališču v Monzi. Gre za najstarejšega še ohranjenega ferrarija na svetu.

Njegov prvi lastnik je bil muzejski kustos Pietro Barbetti, leta 1953 je avto prodal Henryju Bartecchiju, kapetanu ameriške vojske, ki je bil stacioniran v Italiji. Avto mu ni prinesel sreče, po nesreči na gorski cesti je mesec dni preživel v bolnišnici. Njegov naslednji lastnik je bil bogati ameriški odvetnik Bob McKinsey, ki se je odločil za temeljito prenovo, a je nato projekt zastal, vse dokler avta ni kupil Thomas Wiggins, ki je bil njegov lastnik do leta 1994, nato pa sta del zgodbe tega legendarnega avtomobila postala že omenjena Novozelandca. »Ne skrbi naju, kako ga voziti in razkazovati na dogodkih. Gre za avto, ki ga radi delimo z ljudmi tudi tako, da ga vozimo,« je še dejala Amanda, ki je skupaj z možem s tem avtom prevozila že več kot 50.000 kilometrov. Popolna prenova je bila končana leta 1997, večina delov pa je originalnih, saj so bili še vedno uporabni.

Ferrari 166 inter: Ni za v garažo, je avto za cesto

Foto: youtube

Volan na desni je tam z razlogom

Carrozzeria Touring je bila izbrana namensko, saj je bil Enzo Ferrari zadovoljen z njihovo alfo romeo, s katero je dirkal pod okriljem njegovega moštva Scuderia Ferrari še v času pred drugo svetovno vojno. Modelu 166 inter so namenili petstopenjski ročni menjalnik. »To je bilo zelo redko za tiste čase, večina vozil, tudi dirkalnikov, je imela le štiri stopnje. Tudi zato je 166 inter deloval nekoliko eksotično,« je dejal Peter, ki je legendo na štirih kolesih kupil leta 2014 in z njo prevozil Evropo. »Avti so narejeni za to, da jih vozimo, in ne zato, da so varno spravljeni v garaži. Model 166 inter je del moje kolekcije, rad imam ferrarije z motorjem spredaj in dvanajstvaljnim motorjem, iz vsakega obdobja imam po enega ferrarija, od 166 inter do 575 superamerice,« je naštel.

Avtomobile rada poslušam in rada jih slišim. Poslušati motor tega ferrarija je kot poezija.

Amanda, ponosna lastnica

Njegov ferrari je najstarejši v Veliki Britaniji, volan na desni pa je tam z razlogom: »Smer vožnje na številnih dirkališčih je bila nasprotna urnemu kazalcu. Čeprav gre za avto za običajno cesto, pa vendarle izhaja iz športnega avtomobila.« Ker gre za redkega ferrarija, ki pregovorno velja za lepotca na štirih kolesih, so primerno visoke tudi cene. Na dražbah se gibljejo od 258.000 pa vse do 753.000 evrov, kolikor je za 166 inter letnik 1950 odštel neimenovani kupec v Kaliforniji. 

Priporočamo