Opravljen vozniški izpit mnogim mladim predstavlja trenutek, ko zares zaživijo polnoletnost in postanejo svobodni. Drugim pa že misel, da bi morali sesti za volan, vzbuja hud odpor. S strahom pred vožnjo se skozi življenje sooča okoli 20 do 30 odstotkov ljudi. Nekje od deset do 15 odstotkov ljudi naj bi imelo celo resnejše težave, kažejo tuje raziskave. To lahko močno vpliva na njihovo kakovost življenja in svobodo v svetu, kjer je osebna mobilnost zelo pomembna.
V ozadju strahu pred vožnjo so skoraj vedno negativne izkušnje. Pri sopotnikih je strah pogosto povezan tudi z (ne)zaupanjem v voznika. Pogosto se dogaja, da z nekaterimi vozniki nimajo težav, medtem ko drugim osebam, ki jim že nasploh manj zaupajo, v avtu zaupajo še manj. Posameznikom, ki jih je strah, se ob misli na vožnjo z avtom pojavljajo katastrofične predstave. Da bodo umrli, da se bo z avtom kaj zgodilo, da se jim ne bo uspelo rešiti. Pri posameznikih, ki jih je strah sesti za volan, te misli spremljajo tudi ocene, da je situacija zanje prezahtevna in da je niso sposobni obvladati.
Nekateri se strahu niti ne zavedajo
»Ker so fobije naučene, pa se jih da tudi odučiti,« pravi psiholog prometa dr. Marko Polič. »Praviloma z ustrezno strokovno pomočjo, kot sta vedenjska terapija in desenzitizacija. Ključno je, da se situacijam izpostavljamo. S tem pridobivamo občutek, da niso nujno katastrofične, da niso tako nevarne in zahtevne, kot jih ocenjujemo, in da pridobimo pozitivne izkušnje ter občutek, da jih lahko obvladamo. Je pa seveda smiselno, da se to počne postopoma.« Pravi tudi, da je v primeru resnejših težav, ki bolj celovito vplivajo na naše življenje in trajajo od treh do šest mesecev, pomembno tudi, da poiščemo strokovno pomoč. Za soočanje s strahom pred vožnjo se v zadnjem obdobju pojavljajo tudi pristopi s pomočjo navidezne resničnosti. Tam se lahko posamezniki s svojimi strahovi soočijo v varnem okolju. Glede uporabe pomirjeval pa so strokovnjaki zadržani. Lahko pomagajo pri blaženju tesnobe, a ne nagovarjajo vzrokov težav in jih na dolgi rok le podaljšujejo. Hkrati nikakor niso primerna za uživanje, preden sedemo za volan.
S strahom za volanom se pogosto srečujejo tudi inštruktorji v šolah vožnje. Med svojim delom naletijo na najrazličnejše situacije. Zelo pogosto morajo biti med vožnjo učencem v oporo kot nekakšni psihologi in jim pomagati pri premagovanju strahov. Direktor zavoda Modrivoznik.si Dražen Jurčič pravi, da je strah prisoten pri praktično vseh kandidatih, ki pridejo v šolo vožnje. »Skoraj normalno je, da je prisotna trema ali pa strah. Če je nekaj pozitivne treme, je to v redu. Če pa gre za pravi strah, je lahko to že škodljivo. Sploh če je strah pretiran, se to lahko odrazi tudi v sposobnosti za vožnjo.«
»Nekateri se strahu niti ne zavedajo, dokler ne začnejo voziti in se potem znajdejo v situaciji, ko jim postane vroče, se jim začnejo tresti roke ali pa se čisto zakrčijo,« pravi Dalibor Bera, učitelj vožnje in vodja šole vožnje pri LMM Tillia. »Velikokrat je to strah pred neznanim – nikoli še niso vozili, zdaj pa morajo nenadoma nadzorovati avto in razmišljati o desetih stvareh hkrati. Nekateri se sprostijo hitro, že po nekaj urah, pri drugih pa traja veliko dlje. Ni pravila, vsak je drugačen.« Jurčič dodaja: »Kandidate, ki jih je strah, najprej prosim, naj natančno definirajo, česa jih je strah. Nato delamo pri tem, da bi strah premagali.« Oba pravita, da v šolo včasih prihajajo tudi posamezniki, ki so doživeli prometno nesrečo. Takšnim kandidatom zna biti res težko, a tudi v tem primeru začne z naraščanjem znanja strah upadati. Zna pa vseeno trajati nekoliko dlje.
Fantje in dekleta pogosto z različnimi strahovi
»Najpogostejši strahovi so povezani s prometom in odzivanjem drugih voznikov. Bojijo se, da bo kdo potrobil, da bodo prepočasi speljali, zgrešili prestavo ali pa da jim bo 'crknil' avto na semaforju,« je naštel Bera. »Včasih jih je strah tudi pred kakšno konkretno situacijo, recimo vožnjo po avtocesti, v krožiščih ali kakšnih zahtevnih odsekih v središču Ljubljane. Dekleta se pogosto bojijo, da bodo preveč zavirala ali da bodo prepočasna, fantje pa se bolj bojijo, da bodo delovali nesposobni pred drugimi, ker po navadi pridejo z malce več samozavesti.« Bera ob tem pravi, da so dekleta tudi sicer pogosto na začetku bolj prestrašena in previdna ter potrebujejo malo več časa, da se sprostijo. »Ko enkrat dobijo samozavest, pa so večkrat natančnejša, doslednejša in delajo manj 'neumnosti',« pristavi. »Fantje pa dostikrat pridejo s preveč samozavesti. Mislijo, da že vse znajo, ker so se peljali z očetom na parkirišču ali pa ker so igrali igrice. Potem pa hitro ugotovijo, da realen promet ni playstation. Takrat je treba to samozavest malo uravnotežiti in jih naučiti, da se vožnja ne meri po tem, kdo bolj pritisne na plin ali s koliko urami opraviš izpit.« Vseeno pravi, da to ni v kamen zapisano pravilo. »Nekateri fantje so izredno previdni, nekatera dekleta pa pogumna že od prve vožnje.«
Strah za volanom se pogosto kaže tudi v nezaupanju v sposobnosti drugih voznikov. »Druge voznike sodijo po sebi,« pravi Jurčič. »Če oni vsak dan koga spregledajo ali pa se skoraj zaletijo, mislijo, da tudi drugi vozniki njih ne vidijo in ne znajo voziti. Zato je tudi v tem primeru treba graditi zaupanje vase.« Bera opiše postopek: »Najprej jih peljemo na poligon, nato na mirnejše ceste, kjer je manj prometa, da dobijo občutek za avto. Ko jim postane udobno, gremo korak naprej – vedno malo več zahtevnosti. Ogromno je razlage, veliko ponavljanja, včasih je treba isto stvar večkrat obdelati, da dobijo zaupanje vase. Najpomembnejše pa je, da se zavedajo, da tudi če naredijo napako, ni konec sveta. To je proces, pri katerem se učiš iz napak, in večina učencev se sprosti, ko to dojame.«
Jurčič posameznike s strahom pred vožnjo, ki bi vseeno morali ali želeli narediti izpit, miri, da šola poteka v nadzorovanem okolju. »Vse, kar delamo v avtu, je nadzorovano, predvidljivo. Nič se ne zgodi iznenada. Vse se da prej predvideti.« Da bi se lažje navadili na okolje, pa kandidatom, ki jih je strah, priporoča, naj se odločijo za brezplačno možnost spremljanja vožnje drugih kandidatov z zadnjega sedeža. Ko stvari ne bodo več nove in jih bodo večkrat videli, tudi njih ne bo več tako strah. »Najhuje je, če strah samo odlagaš, ker postane samo še večji,« meni Bera. »Vedno rečem – treba je narediti prvi korak. Večina tistih, ki pridejo res prestrašeni, je na koncu sama presenečena, kako hitro so strah premagali. Moj nasvet je, da si izberejo inštruktorja, ki ima potrpljenje, in se ne ženejo takoj v najtežje situacije in ne kritizirajo preveč samih sebe, če jim kaj ne gre najbolje od rok. Gremo počasi, korak za korakom. Najprej osnovne stvari, potem malo zahtevnejše. Vsak majhen uspeh jim da pogum za naprej. Če pa bodo čakali doma, bo ta strah samo rasel.«
