Ettore Bugatti je leta 1921 osupnil svet z dirkalnikom type 13. Na sloviti dirki za veliko nagrado v razredu voiturette v Brescii je njegov mali, lahki, okretni in izjemno hitri dirkalnik pobral prva štiri mesta. S tem dosežkom se je končalo obdobje velikih in težkih dirkalnikov, svetu pa je nedvoumno pokazal, da je teža resnično glavni sovražnik v motošportu. Dirkalnik je zaradi uspeha prejel ime type 13 brescia. Čeprav je bil leta 1921 daleč pred časom, se je zgodba dirkalnika v resnici začela že pred prvo svetovno vojno.
Ettore Bugatti se je rodil leta 1881 v Milanu, v družini umetnikov. Njegov oče je bil priznani oblikovalec pohištva in nakita. Po njem naj bi imel izjemen občutek za estetiko. Kljub temu ni šel čisto po družinskih stopinjah. Namesto za upodobitvene umetnosti se je ogrel za mehaniko. Očarali so ga stroji, rad pa je imel tudi hitrost. V mladosti je delal pri več avtomobilskih podjetjih, med drugim pri De Dietrichu in Mathisu, kjer je pridobival dragocene izkušnje kot inženir in konstruktor. Leta 1909 je v mestu Molsheim v Alzaciji, ki je bila tedaj del Nemčije, danes pa leži v Franciji, odprl lastno tovarno. Takrat je že imel pripravljen načrt za svoj prvi popolnoma samostojni avtomobilski projekt type 13.
Razvoj prekinila prva svetovna vojna
Srce avtomobila je bil vsekakor motor. Vrstni štirivaljnik s prostornino 1,3 litra je bil Bugattijev lastni dizajn in za tiste čase tehnološki presežek. Prava magija pa se je zgodila, ko je omenjeni motor vstavil v izjemno lahko vozilo, težko le okoli 300 kilogramov. Čeprav motor ni dosegal zmogljivosti tedanjih velikih športnih avtomobilov, je type 13 svoje pomanjkljivosti odpravil prav z agilnostjo. To se je prvič pokazalo na veliki nagradi Pariza leta 1911, na kateri se je miniaturni type 13 zdel kot otroška igrača med orjaki. Kljub temu je zasedel drugo mesto. Uspeh je spodbudil Bugattija, da je še naprej izboljševal svoj izdelek. Leta 1914 pa je izbruhnila prva svetovna vojna in v Alzaciji je bilo zabave konec.
Bugatti se je preselil v Milano in s seboj pripeljal dva dokončana type 13. Izročilo ob tem pravi, da je v bližini tovarne v Molsheimu zakopal dele za dodatne tri. Po koncu vojne se je vrnil v Alzacijo, ki je bila po novem del Francije. Delo pri type 13 je nadaljeval leta 1919 in še istega leta prostornino motorja povečal na 1,4 litra, moč motorja pa je zrasla na 30 konjev. Dve leti pozneje je motor še enkrat predelal in njegovo prostornino povečal na skoraj 1,5 litra. Ob tem je podvojil število ventilov na valj, tako da je vsak valj imel štiri. Moč motorja je zrasla na 50 konjev, to pa je pomenilo, da je 490 kilogramov lahek type 13 dosegel zavidljivo hitrost 150 kilometrov na uro.
Avto se je ob tem hitro odzval na dodajanje plina, zaradi kakovostnega podvozja in majhne teže ga je bilo preprosto manevrirati skozi ovinke tudi po zaslugi izjemno natančnega krmiljenja. Lahka platišča z žičnimi naperami namesto težkih lesenih koles so še dodatno zmanjšala težo in povečala okretnost. »Že pred sto leti so Bugattijeve avtomobile od drugih ločevale velika zmogljivost in kakovost materialov ter skrbna izdelava,« ponosno trdi Luigi Galli, specialist za dediščino in certificiranje pri Bugattiju. »Zato je bil legendarni type 13 ne le najhitrejši, ampak tudi najokretnejši in najzanesljivejši avtomobil na dirkališčih za velike nagrade prejšnjega stoletja. Senzacijo je povzročil že s prvimi nastopi na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja.«
Zaradi športnih uspehov tudi prodajni
Sloviti dirki v Brescii je sledilo več let prevlade na dirkališčih. Zlasti na zahtevnih cestnih in gorskih dirkah, z ostrimi ovinki, slabo cestno površino, udarnimi jamami, peskom in kupi kamenja. V teh razmerah so imeli lahki in močni športni avtomobili iz Molsheima izrazito prednost pred tekmeci. Z uspehi na dirkališčih je sledil tudi komercialni uspeh. Type 13 je postal prvi Bugattijev serijski avtomobil, Ettore pa je koncept type 13 uspešno nadaljeval s type 15, type 17, type 22 in type 23. Pri teh gre pravzaprav za enako vozilo, kot je type 13, a z različno medosno razdaljo. V naslednjih letih je francoska tovarna prodala 711 avtomobilov type 13 s 16-ventilskim dirkalnim motorjem oziroma variacijami, poleg tega pa še 388 avtomobilov z motorji z gladko vrtečo se ročično gredjo s krogličnimi ležaji.
Type 13 so v Molsheimu izdelovali do leta 1926, kupci pa so se morali sprijazniti s precej špartanskim vozilom. Ker je bil zasnovan kot lahek dirkalnik in je štel vsak kilogram, je bilo udobja bolj malo. Ti legendarni avtomobili pa dosegajo visoke cene tudi na dražbah. Dobro ohranjenega so prodali za okoli 800 tisoč evrov.
